Razmišljanje temelji na Svetopisemskih vrsticah Pisma Rimljanom 4,1-12 (SSP)
1 Kaj bomo torej rekli, da je dosegel Abraham, naš praoče, po mesu?
Spomnimo se še enkrat, da Pavel piše Rimljanom in to tistim, ki verujejo v Jezusa Kristusa. Pavel se zaveda, da so Rimljani obdani z ljudmi, ki niso najbolje sprejeli ali razumeli biblijsko resnico, da odrešenje izvira iz milosti po veri v Jezusa Kristusa. Ti ljudje so učili, da je najprej potrebno postati jud, šele nato pa lahko postaneš kristjan. Govorili so, da se je potrebno držati postave in določenih pravil, da bodo lahko odrešeni. Nekateri drugi so spet učili, da je to, kar uči Pavel, novo učenje. In zaradi tega, ker je to nekaj novega, so to učenje zavračali. Kajti to ni bilo učenje njihovih očetov in očakov. A Pavel na tem mestu, kot bomo kasneje spoznali, genialno uporabil snovalca vere in to tistega, ki ga je Bog izbral – Abrahama ter ga čudovito uporabi kot za primer človeka, ki je odrešen po milosti iz vere. Pokaže tudi, da ta evangelij ali dobra novica, ni nekaj novega, temveč je to že dobra »stara« novica. In ta prva vrstica, ki smo jo prej prebrali, je izhodiščna za celotno četrto poglavje.
Na tem mestu je potrebno razumeti tudi nekaj judovskega ozadja in njihovih tradicij. Večina judov v Pavlovem času je verjela, da je Abraham v popolnosti izpolnjeval Božjo postavo in da je to tisto, zakaj je bil odrešen. Po judovskih učenjih (npr. Mishnah – zapisane judovske tradicije) in v drugih besedilih piše, da naj bi bil Abraham tako popoln, da se mu nikoli ni bilo potrebno spokoriti. Po judovski tradiciji so bili Abraham, Izak in Jakob ljudje, ki niso grešili. Ali je to resnica? Kaj bi na to rekla že samo Abrahamova žena Sara. Abraham se je v svojem življenju moral večkrat pokesati že samo pred Saro. Ali se spomnite, ko ji je govoril: »Reči, da si moja sestra.« In zaključek, do katerega prihaja mnogo judov je, da je Abraham bil tisti, ki je živel brezmadežno življenje pred Bogom in se mu zaradi tega ni bilo potrebno spreobrniti in spokoriti za svoje grehe. Verjamejo torej, da je odrešen po svojih lastnih delih. In če na tem mestu uporabimo preprosto – »kmečko« – logiko, lahko rečemo, da če je to veljalo za Abraha
ma, očeta judovske vere, velja to še danes. Menili so, da če je bil Abraham rešen izključno po delih postave, so lahko tudi oni rešeni po svojih delih. In zato je tukaj v četrtem poglavju zanimivo, kako Pavel uporabi Abrahama kot zgled in da bi tako judje v resnici spoznali, kako in na kak način je bil odrešen.
2 Če je bil namreč Abraham opravičen po delih, se ima s čim ponašati. Vendar ne pred Bogom. 3 Kaj namreč pravi Pismo? Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost.
Pavel pravi, da Abrahamu ni bilo potrebno prav nič storiti, da bi si zaslužil ali pridobil odrešenje. Abraham je verjel Bogu in to je tisto, kar mu je bilo šteto v pravičnost. Poglejmo si sedaj bolj podrobno, kako se je to zgodilo. Obrnimo Sv. Pisma v 1. Mojzesovo knjigo, 15 poglavje. Gospod se je prikazal Abrahamu že nekaj let pred tem in ga izpeljal iz Ura Kaldejcev. Abraham je sledil Gospodu in pri tem ni vedel, kam ga Gospod vodi. Gospod mu je obljubil, da bo postal oče mogočnega naroda in to kljub temu, da je bil brez otrok. In v 1 vrstici 15 poglavja pravi:
1 Po teh dogodkih se je Abramu v videnju zgodila GOSPODOVA beseda, rekoč: »Ne boj se, Abram! Jaz sem tvoj ščit, tvoje plačilo bo zelo veliko.« 2 Abram pa je rekel: »Gospod BOG, kaj mi boš vendar dal, ko pa ostajam brez otrok in bo dedič moje hiše Damaščan Eliezer?«
Abraham na tem mestu pravi Bogu, da mu je vse to obljubil, a on nima otrok in zdaj je tudi tako star, da niti ni več fizično možno, da bi imel otroke. A Gospod Bog mu odgovarja v 4 vrstici in pravi:
4 A glej, zgodila se mu je GOSPODOVA beseda, rekoč: »Ne bo ta dedoval za teboj, temveč tisti, ki bo prišel iz tebe, bo tvoj dedič.« 5 Popeljal ga je ven in mu rekel: »Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!« Potem mu je rekel: »Tako bo s tvojim potomstvom.« 6 Veroval je GOSPODU in ta mu je to štel v pravičnost.

Abraham je torej veroval Gospodu. Ni storil nobenega velikega dela. Enostavno je veroval Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost. Biblija nam torej pravi, da Bog odrešuje tako mene kot tebe na enak način. Verujemo v Gospoda in resnico o Jezusu Kristusu, da je bil on Mesija, o katerem govori velik del stare zaveze. In če vse to verujemo, nam bo Bog tudi nam to štel v pravičnost. In to neodvisno od katerihkoli naših del. Bog je namreč z Abrahamom sklenil zavezo. In ko so v stari zavezi sklepali zaveze, je zelo zanimivo, kako so to naredili. Gospod naroča to Abrahamu v 9 in 10 vrstici 15 poglavja ko pravi:
9 Pa mu je rekel: »Vzemi zame triletno telico, triletno kozo, triletnega kozla, grlico in mladega goloba!« 10 Vzel je torej zanj vse te živali, jih razpolovil in položil vsako polovico nasproti drugi, le ptic ni razpolovil.
V judovski tradiciji tedanjega časa so ob sklenitvi zavez vzeli dve živali, jih razpolovili in naredili pot med njima. Obe strani, ki sklepata zavezo sta žrtvovali vsaka svojo žrtev in na sredini te poti obe stali skupaj, obrnjeni vsaka drug od druge (tako da sta se dotikali s hrbti). Hodili od ene žrtve do druge in nato recitirali to zavezo, ki se sklepa. In ta simbolika pomeni naslednje. Če se katerakoli stran ne bo držala svojega dela dogovora, jo lahko razpolovijo. Tistega torej, ki prekrši zavezo, lahko po tedanjih zakoni
h sklepanja zaveze razpolovijo. In lahko si predstavljate, da so se ljudje v tistem času veliko bolj držali zavez, ki so jih sklepali kot danes.
In v 1 Mojzesovi knjigi je zapisano, da je Bog to zavezo sklenil, ko je Abraham spal in ni mogel storiti ničesar. 1. Mojzesova knjiga 15,12-13;17-18:
12 Ko se je sonce nagibalo k zatonu, je Abrama obšel trden spanec in glej, polastila se ga je groza in gost mrak je padel nanj. 13 Rekel je Abramu: »Vedi, da bodo tvoji potomci priseljenc
i v deželi, ki ne bo njihova, spravili jih bodo v sužnost in jih stiskali štiristo let.
17 Sonce je za
šlo in legel je mrak. In glej, lonec za ogenj, iz katerega se je kadilo, in plameneča bakla sta se premikala med kosi živali. 18 Tisti dan je GOSPOD sklenil z Abramom zavezo in rekel: »Tvojemu potomstvu dajem to deželo od Egiptovske reke do vélike reke, reke Evfrata;…
In zdaj je vprašanje, ki se postavlja, kaj manjka v tej zavezi? Abraham manjka. In kaj Abraham počenja med sklepanjem te zaveze? Obšel ga je trden spanec. In Bog je tisti, ki dela vse stvari. Bog se premika med kosi živali. Na tem mestu nam Bog da vedeti, da je vse to njegovo delo in da mi ljudje k temu ne moremo prav nič dodati. Ljudje se navadno vedno sprašujemo, kaj lahko storimo? A Bog pravi, počivaj, ne premikaj se. Vse kar je Abraham lahko počel je to, da je spal. A se bo spet naše nekdo, ki bo rekel: »Ampak moram verovati, da mi bo šteto v pravičnost!« Se pravi, da je odvisno popolnoma od mene samega ali bom verjel ali ne. Kajti tudi Abraham je veroval GOSPODU in ta mu je to štel v pravičnost. In to popolnoma drži, treba je verovati. A ne delajmo iz tega dejstva, da je potrebno verovati, velike teologije. Če bi na primer utapljali in bi se jaz slučajno peljal mimo vas s svojim čolnom. Videl bi, da se utapljate. S sabo bi imel tudi vrv in bi se nato odločil, da vas rešim na ta način, da vam vržem to vrv. In vi zgrabite to vrv, ker drugače se boste utopili. In ko vas nato potegnem na čoln, komu se boste nato zahvalili? Ali boste rekli, hvala tej vrvi, in to za vse kar je storila zame. Resnično sem tako hvaležen za to vrv. Vrv me je namreč rešila, hvala ti o mogočna vrv. Ali pa boste rekli hvala ti, da si me rešil. Jaz sem te namreč potegnil v čoln. Lahko bi se namreč peljal mimo in videl kdo si in si rekel, tebe pa že ne bom rešil.
Bog nam je dal vero, kajti z milostjo smo namreč odrešeni po veri – ali prek te omenjene vrvi iz našega primer
a. A vera (ali vrv v našem primeru) sama po sebi ne zadošča. Lahko jo namreč imamo s sabo in če bi se nekdo utapljal in bi mu vrgli samo vrv, bi se ta človek še vedno utopil. A tudi vrv (vera) je dar Boga. In to ne iz kakršnihkoli del, da se ne bi kdo hvalil (Ef 2,9). Zato ne moremo reči: zavezan sem k vrvi ali imel sem veliko vrvi. Ali zdaj razumete Božjo resnico:
Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. (Ef 2,8).
Včasih slišimo: »Odrešen sem izključno po veri!« Spoznali smo, da nas samo vera ne reši. Vera mora biti na eni strani zavezana na nekoga. In zahvaljujemo se lahko Bogu, da je v našem primeru to Jezus Kristus, ki je pol milosti in resnice. Vrnimo se sedaj v Pismo Rimljanom, 4 poglavje. Preberimo vrstice od 4-8.
4 Kdor dela, temu se plačilo ne daje po milosti, ampak kot dolžno izplačilo. 5 Kdor pa ne opravlja del, ampak veruje v tistega, ki opravičuje brezbožneža, temu se njegova vera šteje v pravičnost. 6 Tako tudi David blagruje človeka, ki mu Bog prišteva pravičnost brez del:7 Blagor tistim, ki so jim nepostavnosti odpuščene in so jim grehi pokriti; 8 blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva greha.
Ali tudi vi živite v blagoslovu in veselju zaradi tega dejstva? Ali pa živite v neprestanem stanju obsodbe, sramu in krivde? Veliko kristjanov dandanes živi namreč v sramu zaradi tega, kar so počeli v preteklosti in to preden so spoznali Kristusa. In navadno te stvari kristjane preganjajo in imajo še zmeraj velik vpliv na njihovo življenje. Še vedno se počutijo umazano in slabo, ki ne morejo verjeti, kaj so vse počeli. In vprašanje, ki si ga tukaj lahko postavimo je, kaj pričakuje taki kristjan od samega sebe? Sv. Pismo namreč pravi, da v našem mesu ne prebiva nič dobrega, da naša srca varajo in so slabotna, kajti rojeni smo namreč v grehu. Kaj pričakujete? Marsikateri kristjan pričakuje, da bo popoln, brezmadežen, brez vsake graje. In za vse tiste, ki so manjkali pri nedeljski šoli ali pri kaki pridigi, ponovimo naslednje dejstvo. Kristjan nikoli ne bo popoln, brezmadežen in brez graje. Nikoli namreč ne boste to kar bi lahko bili, kar naj bi bili, kar bi si želeli biti. Nikoli to ne boste. A s tem ko nam kdaj ne uspe, se je potrebno zavedati, da s tem ne izgubimo stika z Bogom. S tem, ko kdaj pademo, se avtomatsko ne izločimo iz Božjega kraljestva. Vzemimo še en primer. Vaš otrok naredi nekaj slabega. Takoj po tem pride do vas in vam reče, da se ne počuti več vrednega, da bi se imenoval vaš otrok in bo zato spakiral svoje kovčke in zapustil to hišo ter živel na ulici in to vse dotlej, da bo lahko dokazal, da je postal boljši otrok. Kakšni starši bi vi v tem primeru bili? Pri Bogu namreč ni greha, ki ga on ni zmožen odpustiti. In poleg tega je dejstvo, da ne glede na to, kaj ste storili, ste še vedno Božji otrok. Bog se ne more odreči tega, da smo njegovi otroci. Ko se namreč rodimo na novo, vas Bog ne more več postaviti v stanje pred tem. Ne more vas narediti ne na novo rojene, ko ste bili že na novo rojeni. Ko grešimo imamo nalogo, da gremo pred našega Gospoda in ga prosimo za njegovo odpuščanje. Če priznamo svoje grehe je Bog zvest in pravičen in nam odpušča naše grehe ter nas očiščuje greha. Priznavanje grehov pa ne pomeni branje spiska vseh grehov, ki jih imamo zapisane. Dragi gospod, kot prvo se danes zjutraj nisem želel vstati, čeprav je bila tvoja volja, da se vstanem. Kot drugo, ko sem se vstal in pogledal v ogledalo, mi ni bilo všeč kaj vidim, čeprav bi mi moralo biti, saj si me ti takšnega ustvaril. Ali je ta način res to, kar Bog pričakuje od nas? Priznati grehe pomeni priznati pred Bogom, da je Bog pravičen in da je to, kar smo storili greh. S tem priznavamo, da se tudi mi strinjamo, da je to greh in to zato ker smo njegovi otroci in zaradi tega imamo enak moralni pogled na stvari, saj smo del njegove družine. Res je, da je za nas pred spreobrnitvijo greh morda imel dober okus. A zdaj, ko smo na novo rojeni in imamo tudi nov okus, nam enostavno ni več všeč. In bolj kot rastemo z našim Gospodom, bolj smo dovzetni za greh. Stvari, ki se nam včasih niso zdele grešne, so zdaj v naših očeh greh. Sv. Pismo nam torej pravi, blagor tistim, ki so jim nepostavnosti odpuščene in so jim grehi pokriti; blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva greha. Dovoliti si moramo, da doživimo Božje opravičenje od greha in nadaljujemo s svojim življenjem.
Preberimo nadalje vrstici 9 in 10:
9 Se torej blagrovanje nanaša na tistega, ki je obrezan, ali tudi na tistega, ki je neobrezan? Pravimo namreč: Vera je bila Abrahamu šteta v pravičnost. 10 Kako mu je bila torej prišteta? Ko je bil obrezan ali ko je bil neobrezan? Ne, ko je bil obrezan, temveč ko je bil neobrezan.
In to je čudovit način na katerega deluje naš Bog. Bog nas namreč sprejema prav takšne kot smo. Mi prihajamo pred Njegov križ prav takšni, kot smo in Gospod nas tam vedno sprejme. Šele kasneje se Božje delovanje prek Božjega duha izvaja v naših življenjih. Šele kasneje se vse nepravilnosti, ki Bogu niso po volji iz nas odstranijo (se spomnite pesmi (Čisto zdaj srce, ki jo pojemo / smo jo peli: ti si lončar moj, jaz glina sem, moja molitev je, Bog obnovi me).
Obreza je prišla za tem, ko je bil Abraham odrešen. Dobra dela ne prinašajo stanje odrešenja – to moramo na tem mestu še enkrat poudariti. Dobra dela niti ne vzdržujejo stanja odrešenja – moram delati dobra dela, do ostajam odrešen. Pa se bo na tem mestu morda našel nekdo, ki bo rekel, da Biblija pravi da delajte s strahom in s trepetom za svoje odrešenje (Fil 2,12b). In na tem mestu je veliko boljši Chraskov prevod, ki nam daje boljšo luč na to vrstico ko pravi v strahu in trepetu vršite zveličanje svoje (Fil 2,12b Chr). Odrešenje namreč imamo in Pavel kliče Filipljane naj vršijo to, kar imajo. To preprosto pomeni da izvršujte to navzven, kar Bog izvršuje znotraj vas. To nikakor ne pomeni da se vsakodnevno sprašujemo ali sem danes še odrešen ali upam, da sem danes dovolj dober, da sem odrešen. Če ste odrešeni, potem ste to za zmeraj.

11 Saj je znamenje obreze dobil kot pečat pravičnosti, ta pa je izvirala iz vere, ki jo je bil prejel, ko je bil še neobrezan. To pa zato, da bi postal oče vseh neobrezanih, ki verujejo, da bi se pravičnost prištela tudi njim.
Znamenje obreze je torej pečat, da je Abraham že imel vero in da ga je Bog že sprejel in mu vero štel v pravičnost. In na podoben način danes gledamo na krst. Torej pravica nekoga, da bi bil obrezan je v novi zavezi zamenjana s krstom. Krst se prav tako zgodi po tem, ko je na novorojeni kristjan že odrešen. In tudi pri krstu danes gre za znak, da na novorojeni kristjan že ima vero in da ga je Bog že prištel med pravične. In iz tega sledi formula, da ni potrebno biti krščen sa
mo zato, da bi bil odrešen. Kajti tudi Abraham je bil pred tem, ko je bil odrešen, neobrezan; nato je bil odrešen in šele potem je bil obrezan. Gre za očiten vzorec pri Bogu. Najprej je potrebno biti odrešen in verjeti, šele nato je lahko nekdo krščen. Krst sam, kot dejanje, še ni odrešil niti enega samega človeka. Ne gre namreč za sveto vodo krsta ki odrešuje, ne gre za formulo H2O odrešuje, pač pa JEZUS odrešuje. In če ste resnično odrešeni, potem boste na neki točki v življenju želeli to tudi javno pokazati. In kot znamenje tega sledi krst vernika.
12 Obenem pa naj bi postal tudi oče obrezanih, in sicer tistih, ki niso samo obrezani, temveč tudi hodijo po stopinjah vere, ki jo je imel naš oče Abraham, preden je bil obrezan.
Morda bo kdo zdaj rekel, po mojem sem v dobrem odnosu z Bogom, bil sem tudi krščen, udeležujem se tudi Gospodove večerje in živim kar dobro življenje. Ali res? Ali resnično menite, da vam to daje dober položaj v Božjih očeh? Poglejmo v pismo Titu, 3 poglavje vrstice 4 do 5:
4 Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, 5 nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu.
Kopel prerojenja v tem primeru ni krst, temveč novo rojstvo. Tudi v Evangeliju po Janezu v 3 poglavju Jezus pravi, da se moramo na novo roditi. Bog nas ni rešil zaradi del naših pravičnosti (ne zaradi našega krsta, ne zaradi naše udeležbe pri Gospodovi večerji ne zaradi tega, ker živimo dobro življenje). Vse stvari namreč, ki jih delamo za Boga, so dela pravičnosti. In dobro je, da se ta dela počnejo, da ne bi kdo napak razumel. A potrebno se je zavedati, da nas nobeno izmed teh del ne bo odrešilo.
Naučimo se na pamet:
Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. 9 Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. 10 Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli. (Ef 2,8-10).
Če slučajno ne prejemate odrešenja po veri kot Božji milostni dar, potem je, kot pravi pismo: kajti če je pravičnost po postavi (se pravi delih), potem je Kristus umrl zaman(Gal 2,21b). Vaša vera je v tem primeru prazna in Božji plan odrešenja nima pravega pomena. Ko se gre za odrešenje nikakor ne smemo mešati vere in dobrih del. Dela namreč pričujejo o odrešenju posameznika, kot rezultat spreobrnjenja, nikakor pa dobra dela ne morejo povzročiti spreobrnjenja. Edina dela, ki vas lahko odrešijo – in zdaj pazite dobro, ker je to »formula odrešenja«, so dokončna in dopolnjena dela Jezusa Kristusa, ki jih je storil že pred več kot 2000 leti in to zate in zame. To so edina dela, ki nas lahko odrešijo. Bog je namreč tisti, ki meče vrv, mi pa smo tisti ki jo primemo po veri in rečemo, Gospod, hvala ti, ker si me odrešil. Zahvaljujemo se lahko našemu Bogu ker vemo, da on na drugi strani nikoli ne bo spustil te vrvi, s katero nas je odrešil. Zahvaljujemo se mu lahko tudi zato, ker nas vsak dan vleče s to vrvjo bliže in bliže k Njemu. Odrešenje je namreč izključno samo Božje delo.

