Formula odrešenja

Razmišljanje temelji na Svetopisemskih vrsticah  Pisma Rimljanom 4,1-12 (SSP)

1 Kaj bomo torej rekli, da je dosegel Abraham, naš praoče, po mesu?

Spomnimo se še enkrat, da Pavel piše Rimljanom in to tistim, ki verujejo v Jezusa Kristusa. Pavel se zaveda, da so Rimljani obdani z ljudmi, ki niso najbolje sprejeli ali razumeli biblijsko resnico, da odrešenje izvira iz milosti po veri v Jezusa Kristusa. Ti ljudje so učili, da je najprej potrebno postati jud, šele nato pa lahko postaneš kristjan. Govorili so, da se je potrebno držati postave in določenih pravil, da bodo lahko odrešeni. Nekateri drugi so spet učili, da je to, kar uči Pavel, novo učenje. In zaradi tega, ker je to nekaj novega, so to učenje zavračali. Kajti to ni bilo učenje njihovih očetov in očakov. A Pavel na tem mestu, kot bomo kasneje spoznali, genialno uporabil snovalca vere in to tistega, ki ga je Bog izbral – Abrahama ter ga čudovito uporabi kot za primer človeka, ki je odrešen po milosti iz vere. Pokaže tudi, da ta evangelij ali dobra novica, ni nekaj novega, temveč je to že dobra »stara« novica. In ta prva vrstica, ki smo jo prej prebrali, je izhodiščna za celotno četrto poglavje.

Na tem mestu je potrebno razumeti tudi nekaj judovskega ozadja in njihovih tradicij. Večina judov v Pavlovem času je verjela, da je Abraham v popolnosti izpolnjeval Božjo postavo in da je to tisto, zakaj je bil odrešen. Po judovskih učenjih (npr. Mishnah – zapisane judovske tradicije) in v drugih besedilih piše, da naj bi bil Abraham tako popoln, da se mu nikoli ni bilo potrebno spokoriti. Po judovski tradiciji so bili Abraham, Izak in Jakob ljudje, ki niso grešili. Ali je to resnica? Kaj bi na to rekla že samo Abrahamova žena Sara. Abraham se je v svojem življenju moral večkrat pokesati že samo pred Saro. Ali se spomnite, ko ji je govoril: »Reči, da si moja sestra.« In zaključek, do katerega prihaja mnogo judov je, da je Abraham bil tisti, ki je živel brezmadežno življenje pred Bogom in se mu zaradi tega ni bilo potrebno spreobrniti in spokoriti za svoje grehe. Verjamejo torej, da je odrešen po svojih lastnih delih. In če na tem mestu uporabimo preprosto – »kmečko« – logiko, lahko rečemo, da če je to veljalo za Abraha

ma, očeta judovske vere, velja to še danes. Menili so, da če je bil Abraham rešen izključno po delih postave, so lahko tudi oni rešeni po svojih delih. In zato je tukaj v četrtem poglavju zanimivo, kako Pavel uporabi Abrahama kot zgled in da bi tako judje v resnici spoznali, kako in na kak način je bil odrešen.

2 Če je bil namreč Abraham opravičen po delih, se ima s čim ponašati. Vendar ne pred Bogom. 3 Kaj namreč pravi Pismo? Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost.

Pavel pravi, da Abrahamu ni bilo potrebno prav nič storiti, da bi si zaslužil ali pridobil odrešenje. Abraham je verjel Bogu in to je tisto, kar mu je bilo šteto v pravičnost. Poglejmo si sedaj bolj podrobno, kako se je to zgodilo. Obrnimo Sv. Pisma v 1. Mojzesovo knjigo, 15 poglavje. Gospod se je prikazal Abrahamu že nekaj let pred tem in ga izpeljal iz Ura Kaldejcev. Abraham je sledil Gospodu in pri tem ni vedel, kam ga Gospod vodi. Gospod mu je obljubil, da bo postal oče mogočnega naroda in to kljub temu, da je bil brez otrok. In v 1 vrstici 15 poglavja pravi:

1 Po teh dogodkih se je Abramu v videnju zgodila GOSPODOVA beseda, rekoč: »Ne boj se, Abram! Jaz sem tvoj ščit, tvoje plačilo bo zelo veliko.« 2 Abram pa je rekel: »Gospod BOG, kaj mi boš vendar dal, ko pa ostajam brez otrok in bo dedič moje hiše Damaščan Eliezer?«

Abraham na tem mestu pravi Bogu, da mu je vse to obljubil, a on nima otrok in zdaj je tudi tako star, da niti ni več fizično možno, da bi imel otroke. A Gospod Bog mu odgovarja v 4 vrstici in pravi:

4 A glej, zgodila se mu je GOSPODOVA beseda, rekoč: »Ne bo ta dedoval za teboj, temveč tisti, ki bo prišel iz tebe, bo tvoj dedič.« 5 Popeljal ga je ven in mu rekel: »Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!« Potem mu je rekel: »Tako bo s tvojim potomstvom.« 6 Veroval je GOSPODU in ta mu je to štel v pravičnost.

Abraham je torej veroval Gospodu. Ni storil nobenega velikega dela. Enostavno je veroval Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost. Biblija nam torej pravi, da Bog odrešuje tako mene kot tebe na enak način. Verujemo v Gospoda in resnico o Jezusu Kristusu, da je bil on Mesija, o katerem govori velik del stare zaveze. In če vse to verujemo, nam bo Bog tudi nam to štel v pravičnost. In to neodvisno od katerihkoli naših del. Bog je namreč z Abrahamom sklenil zavezo. In ko so v stari zavezi sklepali zaveze, je zelo zanimivo, kako so to naredili. Gospod naroča to Abrahamu v 9 in 10 vrstici 15 poglavja ko pravi:

9 Pa mu je rekel: »Vzemi zame triletno telico, triletno kozo, triletnega kozla, grlico in mladega goloba!« 10 Vzel je torej zanj vse te živali, jih razpolovil in položil vsako polovico nasproti drugi, le ptic ni razpolovil.

V judovski tradiciji tedanjega časa so ob sklenitvi zavez vzeli dve živali, jih razpolovili in naredili pot med njima. Obe strani, ki sklepata zavezo sta žrtvovali vsaka svojo žrtev in na sredini te poti obe stali skupaj, obrnjeni vsaka drug od druge (tako da sta se dotikali s hrbti). Hodili od ene žrtve do druge in nato recitirali to zavezo, ki se sklepa. In ta simbolika pomeni naslednje. Če se katerakoli stran ne bo držala svojega dela dogovora, jo lahko razpolovijo. Tistega torej, ki prekrši zavezo, lahko po tedanjih zakoni

h sklepanja zaveze razpolovijo. In lahko si predstavljate, da so se ljudje v tistem času veliko bolj držali zavez, ki so jih sklepali kot danes.

In v 1 Mojzesovi knjigi je zapisano, da je Bog to zavezo sklenil, ko je Abraham spal in ni mogel storiti ničesar. 1. Mojzesova knjiga 15,12-13;17-18:

12 Ko se je sonce nagibalo k zatonu, je Abrama obšel trden spanec in glej, polastila se ga je groza in gost mrak je padel nanj. 13 Rekel je Abramu: »Vedi, da bodo tvoji potomci priseljenc

i v deželi, ki ne bo njihova, spravili jih bodo v sužnost in jih stiskali štiristo let.

17 Sonce je za

šlo in legel je mrak. In glej, lonec za ogenj, iz katerega se je kadilo, in plameneča bakla sta se premikala med kosi živali. 18 Tisti dan je GOSPOD sklenil z Abramom zavezo in rekel: »Tvojemu potomstvu dajem to deželo od Egiptovske reke do vélike reke, reke Evfrata;…

In zdaj je vprašanje, ki se postavlja, kaj manjka v tej zavezi? Abraham manjka. In kaj Abraham počenja med sklepanjem te zaveze? Obšel ga je trden spanec. In Bog je tisti, ki dela vse stvari. Bog se premika med kosi živali. Na tem mestu nam Bog da vedeti, da je vse to njegovo delo in da mi ljudje k temu ne moremo prav nič dodati. Ljudje se navadno vedno sprašujemo, kaj lahko storimo? A Bog pravi, počivaj, ne premikaj se. Vse kar je Abraham lahko počel je to, da je spal. A se bo spet naše nekdo, ki bo rekel: »Ampak moram verovati, da mi bo šteto v pravičnost!« Se pravi, da je odvisno popolnoma od mene samega ali bom verjel ali ne. Kajti tudi Abraham je veroval GOSPODU in ta mu je to štel v pravičnost. In to popolnoma drži, treba je verovati. A ne delajmo iz tega dejstva, da je potrebno verovati, velike teologije. Če bi na primer utapljali in bi se jaz slučajno peljal mimo vas s svojim čolnom. Videl bi, da se utapljate. S sabo bi imel tudi vrv in bi se nato odločil, da vas rešim na ta način, da vam vržem to vrv. In vi zgrabite to vrv, ker drugače se boste utopili. In ko vas nato potegnem na čoln, komu se boste nato zahvalili? Ali boste rekli, hvala tej vrvi, in to za vse kar je storila zame. Resnično sem tako hvaležen za to vrv. Vrv me je namreč rešila, hvala ti o mogočna vrv. Ali pa boste rekli hvala ti, da si me rešil. Jaz sem te namreč potegnil v čoln. Lahko bi se namreč peljal mimo in videl kdo si in si rekel, tebe pa že ne bom rešil.

Bog nam je dal vero, kajti z milostjo smo namreč odrešeni po veri – ali prek te omenjene vrvi iz našega primer

a. A vera (ali vrv v našem primeru) sama po sebi ne zadošča. Lahko jo namreč imamo s sabo in če bi se nekdo utapljal in bi mu vrgli samo vrv, bi se ta človek še vedno utopil. A tudi vrv (vera) je dar Boga. In to ne iz kakršnihkoli del, da se ne bi kdo hvalil (Ef 2,9). Zato ne moremo reči: zavezan sem k vrvi ali imel sem veliko vrvi. Ali zdaj razumete Božjo resnico:

Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. (Ef 2,8).

Včasih slišimo: »Odrešen sem izključno po veri!« Spoznali smo, da nas samo vera ne reši. Vera mora biti na eni strani zavezana na nekoga. In zahvaljujemo se lahko Bogu, da je v našem primeru to Jezus Kristus, ki je pol milosti in resnice. Vrnimo se sedaj v Pismo Rimljanom, 4 poglavje. Preberimo vrstice od 4-8.

4 Kdor dela, temu se plačilo ne daje po milosti, ampak kot dolžno izplačilo. 5 Kdor pa ne opravlja del, ampak veruje v tistega, ki opravičuje brezbožneža, temu se njegova vera šteje v pravičnost. 6 Tako tudi David blagruje človeka, ki mu Bog prišteva pravičnost brez del:7 Blagor tistim, ki so jim nepostavnosti odpuščene in so jim grehi pokriti; 8 blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva greha.

Ali tudi vi živite v blagoslovu in veselju zaradi tega dejstva? Ali pa živite v neprestanem stanju obsodbe, sramu in krivde? Veliko kristjanov dandanes živi namreč v sramu zaradi tega, kar so počeli v preteklosti in to preden so spoznali Kristusa. In navadno te stvari kristjane preganjajo in imajo še zmeraj velik vpliv na njihovo življenje. Še vedno se počutijo umazano in slabo, ki ne morejo verjeti, kaj so vse počeli. In vprašanje, ki si ga tukaj lahko postavimo je, kaj pričakuje taki kristjan od samega sebe? Sv. Pismo namreč pravi, da v našem mesu ne prebiva nič dobrega, da naša srca varajo in so slabotna, kajti rojeni smo namreč v grehu. Kaj pričakujete? Marsikateri kristjan pričakuje, da bo popoln, brezmadežen, brez vsake graje. In za vse tiste, ki so manjkali pri nedeljski šoli ali pri kaki pridigi, ponovimo naslednje dejstvo. Kristjan nikoli ne bo popoln, brezmadežen in brez graje. Nikoli namreč ne boste to kar bi lahko bili, kar naj bi bili, kar bi si želeli biti. Nikoli to ne boste. A s tem ko nam kdaj ne uspe, se je potrebno zavedati, da s tem ne izgubimo stika z Bogom. S tem, ko kdaj pademo, se avtomatsko ne izločimo iz Božjega kraljestva. Vzemimo še en primer. Vaš otrok naredi nekaj slabega. Takoj po tem pride do vas in vam reče, da se ne počuti več vrednega, da bi se imenoval vaš otrok in bo zato spakiral svoje kovčke in zapustil to hišo ter živel na ulici in to vse dotlej, da bo lahko dokazal, da je postal boljši otrok. Kakšni starši bi vi v tem primeru bili? Pri Bogu namreč ni greha, ki ga on ni zmožen odpustiti. In poleg tega je dejstvo, da ne glede na to, kaj ste storili, ste še vedno Božji otrok. Bog se ne more odreči tega, da smo njegovi otroci. Ko se namreč rodimo na novo, vas Bog ne more več postaviti v stanje pred tem. Ne more vas narediti ne na novo rojene, ko ste bili že na novo rojeni. Ko grešimo imamo nalogo, da gremo pred našega Gospoda in ga prosimo za njegovo odpuščanje. Če priznamo svoje grehe je Bog zvest in pravičen in nam odpušča naše grehe ter nas očiščuje greha. Priznavanje grehov pa ne pomeni branje spiska vseh grehov, ki jih imamo zapisane. Dragi gospod, kot prvo se danes zjutraj nisem želel vstati, čeprav je bila tvoja volja, da se vstanem. Kot drugo, ko sem se vstal in pogledal v ogledalo, mi ni bilo všeč kaj vidim, čeprav bi mi moralo biti, saj si me ti takšnega ustvaril. Ali je ta način res to, kar Bog pričakuje od nas? Priznati grehe pomeni priznati pred Bogom, da je Bog pravičen in da je to, kar smo storili greh. S tem priznavamo, da se tudi mi strinjamo, da je to greh in to zato ker smo njegovi otroci in zaradi tega imamo enak moralni pogled na stvari, saj smo del njegove družine. Res je, da je za nas pred spreobrnitvijo greh morda imel dober okus. A zdaj, ko smo na novo rojeni in imamo tudi nov okus, nam enostavno ni več všeč. In bolj kot rastemo z našim Gospodom, bolj smo dovzetni za greh. Stvari, ki se nam včasih niso zdele grešne, so zdaj v naših očeh greh. Sv. Pismo nam torej pravi, blagor tistim, ki so jim nepostavnosti odpuščene in so jim grehi pokriti; blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva greha. Dovoliti si moramo, da doživimo Božje opravičenje od greha in nadaljujemo s svojim življenjem.

Preberimo nadalje vrstici 9 in 10:

9 Se torej blagrovanje nanaša na tistega, ki je obrezan, ali tudi na tistega, ki je neobrezan? Pravimo namreč: Vera je bila Abrahamu šteta v pravičnost. 10 Kako mu je bila torej prišteta? Ko je bil obrezan ali ko je bil neobrezan? Ne, ko je bil obrezan, temveč ko je bil neobrezan.

In to je čudovit način na katerega deluje naš Bog. Bog nas namreč sprejema prav takšne kot smo. Mi prihajamo pred Njegov križ prav takšni, kot smo in Gospod nas tam vedno sprejme. Šele kasneje se Božje delovanje prek Božjega duha izvaja v naših življenjih. Šele kasneje se vse nepravilnosti, ki Bogu niso po volji iz nas odstranijo (se spomnite pesmi (Čisto zdaj srce, ki jo pojemo / smo jo peli: ti si lončar moj, jaz glina sem, moja molitev je, Bog obnovi me).

Obreza je prišla za tem, ko je bil Abraham odrešen. Dobra dela ne prinašajo stanje odrešenja – to moramo na tem mestu še enkrat poudariti. Dobra dela niti ne vzdržujejo stanja odrešenja – moram delati dobra dela, do ostajam odrešen. Pa se bo na tem mestu morda našel nekdo, ki bo rekel, da Biblija pravi da delajte s strahom in s trepetom za svoje odrešenje (Fil 2,12b). In na tem mestu je veliko boljši Chraskov prevod, ki nam daje boljšo luč na to vrstico ko pravi v strahu in trepetu vršite zveličanje svoje (Fil 2,12b Chr). Odrešenje namreč imamo in Pavel kliče Filipljane naj vršijo to, kar imajo. To preprosto pomeni da izvršujte to navzven, kar Bog izvršuje znotraj vas. To nikakor ne pomeni da se vsakodnevno sprašujemo ali sem danes še odrešen ali upam, da sem danes dovolj dober, da sem odrešen. Če ste odrešeni, potem ste to za zmeraj.

11 Saj je znamenje obreze dobil kot pečat pravičnosti, ta pa je izvirala iz vere, ki jo je bil prejel, ko je bil še neobrezan. To pa zato, da bi postal oče vseh neobrezanih, ki verujejo, da bi se pravičnost prištela tudi njim.

Znamenje obreze je torej pečat, da je Abraham že imel vero in da ga je Bog že sprejel in mu vero štel v pravičnost. In na podoben način danes gledamo na krst. Torej pravica nekoga, da bi bil obrezan je v novi zavezi zamenjana s krstom. Krst se prav tako zgodi po tem, ko je na novorojeni kristjan že odrešen. In tudi pri krstu danes gre za znak, da na novorojeni kristjan že ima vero in da ga je Bog že prištel med pravične. In iz tega sledi formula, da ni potrebno biti krščen sa

mo zato, da bi bil odrešen. Kajti tudi Abraham je bil pred tem, ko je bil odrešen, neobrezan; nato je bil odrešen in šele potem je bil obrezan. Gre za očiten vzorec pri Bogu. Najprej je potrebno biti odrešen in verjeti, šele nato je lahko nekdo krščen. Krst sam, kot dejanje, še ni odrešil niti enega samega človeka. Ne gre namreč za sveto vodo krsta ki odrešuje, ne gre za formulo H₂O odrešuje, pač pa JEZUS odrešuje. In če ste resnično odrešeni, potem boste na neki točki v življenju želeli to tudi javno pokazati. In kot znamenje tega sledi krst vernika.

12 Obenem pa naj bi postal tudi oče obrezanih, in sicer tistih, ki niso samo obrezani, temveč tudi hodijo po stopinjah vere, ki jo je imel naš oče Abraham, preden je bil obrezan.

Morda bo kdo zdaj rekel, po mojem sem v dobrem odnosu z Bogom, bil sem tudi krščen, udeležujem se tudi Gospodove večerje in živim kar dobro življenje. Ali res? Ali resnično menite, da vam to daje dober položaj v Božjih očeh? Poglejmo v pismo Titu, 3 poglavje vrstice 4 do 5:

4 Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, 5 nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu.

Kopel prerojenja v tem primeru ni krst, temveč novo rojstvo. Tudi v Evangeliju po Janezu v 3 poglavju Jezus pravi, da se moramo na novo roditi. Bog nas ni rešil zaradi del naših pravičnosti (ne zaradi našega krsta, ne zaradi naše udeležbe pri Gospodovi večerji ne zaradi tega, ker živimo dobro življenje). Vse stvari namreč, ki jih delamo za Boga, so dela pravičnosti. In dobro je, da se ta dela počnejo, da ne bi kdo napak razumel. A potrebno se je zavedati, da nas nobeno izmed teh del ne bo odrešilo.

Naučimo se na pamet:

Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. 9 Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. 10 Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli. (Ef 2,8-10).

Če slučajno ne prejemate odrešenja po veri kot Božji milostni dar, potem je, kot pravi pismo: kajti če je pravičnost po postavi (se pravi delih), potem je Kristus umrl zaman(Gal 2,21b). Vaša vera je v tem primeru prazna in Božji plan odrešenja nima pravega pomena. Ko se gre za odrešenje nikakor ne smemo mešati vere in dobrih del. Dela namreč pričujejo o odrešenju posameznika, kot rezultat spreobrnjenja, nikakor pa dobra dela ne morejo povzročiti spreobrnjenja. Edina dela, ki vas lahko odrešijo – in zdaj pazite dobro, ker je to »formula odrešenja«, so dokončna in dopolnjena dela Jezusa Kristusa, ki jih je storil že pred več kot 2000 leti in to zate in zame. To so edina dela, ki nas lahko odrešijo. Bog je namreč tisti, ki meče vrv, mi pa smo tisti ki jo primemo po veri in rečemo, Gospod, hvala ti, ker si me odrešil. Zahvaljujemo se lahko našemu Bogu ker vemo, da on na drugi strani nikoli ne bo spustil te vrvi, s katero nas je odrešil. Zahvaljujemo se mu lahko tudi zato, ker nas vsak dan vleče s to vrvjo bliže in bliže k Njemu. Odrešenje je namreč izključno samo Božje delo.

Bog je zvest

Razmišljanje temelji na Svetopisemskih vrsticah  Pisma Rimljanom 3,1-8 (SSP)

1 V čem je torej prednost Judov? Ali kakšna je korist obreze? – Tukaj je treba dodati, da je obreza veljala za vstopno pravico v judovski narod. Dandanes bi si to lahko tolmačili kot – sem iz odlične krščanske družine, bil sem krščen (za lažjo predstavo, kaj Pavel na tem mestu pravi). Torej v čem je prednost Judov? Druga vrstica nam daje odgovor…

2 Velika, in sicer vsestransko. Najprej zato, ker so jim (Judom) bile zaupane Božje besede. 3 Kaj zato, če nekateri niso verovali? Bo mar njihova nevera uničila Božjo zvestobo? 4 Nikakor ne. Naj se rajši pokaže, da je Bog resničen, vsak človek pa lažniv, kakor je pisano:

Da se izkažeš pravičnega v svojih besedah in zmagaš, kadar te sodijo.

5 Kaj pa bomo rekli, če se ob naši krivičnosti še bolj pokaže Božja pravičnost? Morda to, da je Bog krivičen, ko nas udarja s svojo jezo? Govorim pač po človeško. 6 Nikakor ne! Kajti kako naj bi sicer Bog sodil svet? 7 Če pa se je Božja resnica povečala zaradi moje laži, v njegovo slavo, le kako me zadeva obsodba, da sem grešnik? 8 Ali naj bi počenjali zlo, da bi iz tega prišlo dobro, kakor nam obrekljivo podtikajo nekateri? Obsodba takih je pravična.

Pavel piše Judom v smislu, da se zaveda, da nekaterim stvarem oporekajo in se ne strinjajo z vsem, kar pridiga o evangeliju Jezusa Kristusa. In kot rezultat Pavel odgovarja na tedanja vprašanja, ki so se pojavljala med Judovskim narodom. Nekateri so torej spraševali Pavla ali resnično ni več nobene prednosti biti Jud? Spet drugi so ga spraševali ali nič ne šteje to, kar je dal Bog Abrahamu in je bilo zaupano Judovskemu narodu? In Pavel jim odgovarja. Da, velika je prednost Judov in to vsestranska. Kot prvo so Judje kot prvi narod imeli razodetje Boga, ki se jim je zaupalo. Bog je Judom razodel Božjo besedo. Bog je skozi zgodovino uporabljal judovske preroke, judovske voditelje, apostole, ki naj bi razglašali Božjo besedo celemu svetu. Judovska ljubezen do Božje besede je namreč pripomogla k temu, da imamo danes naše Sv. Pismo in to tako, kot je. Sam verjamem, da bi bilo prav tak odnos, kot ga imajo Judje do Božje besede, dobro posnemati v današnjem krščanskem svetu. Govorim seveda o vernih Judih in ne sekularnih, ki ne vedo kaj dosti o svoji veri. V mislih sem imel pravega, ortodoksnega Juda. Sv. pismo pri Judih (seveda stara zaveza) je cenjeno in globoko spoštovano in to pri njih velja že stoletja, tisočletja. Judje svoja Sv. Pisma ne polagajo po tleh, na Sv. Pismo ne bi nikoli odložili katerekoli druge knjige. Če bi jim slučajno padlo iz rok bi ga pobrali in poljubili. Ko odprejo Sv. Pismo, poljubijo Božjo besedo. Imajo namreč zelo visok pogled na zapisano Božjo besedo. Seveda ne pravim, da je potrebno početi vse te stvari, da ne bi kdo napak razumel. Poudariti pa hočem, da kristjani generalno nimamo takega globoko spoštljivega mnenja o Božji besedi. In še enkrat bi rad poudaril, da to, kar govorim, seveda nikogar ne zavezuje k takemu ravnanju. Nalagam pa vam na srce, da se iskreno preučite, kakšen je vaš pogled na Božjo besedo? Moral bi biti visok, mar ne. Gre namreč za Božje razodetje nam ljudem, Božja beseda za nas. In Judom je bilo to zaupano in zaradi tega je bila to za njih velika prednost.

Judje so pri prepisovanju Starozaveznih zvitkov vedno natančno in precizno primerjali originalni zvitek s kopijo. Prešteli so vsako črko in vse besede. In če je manjkala samo ena črka, tega zvitka ne bi uporabljali, ker ne bi bil pristen zvitek (kosher – se pravi čist, po judovskih zakonih). In tak zvitek so nato takoj pokopali – in to samo če je manjkala ena sama črka. In preden so zapisali ime Boga na zvitek, so šli v mikvo (mikvah) – to je prostor za ritualno očiščenje pri judih. In tam so preživeli vsaj en dan in premišljevali ime boga, ime JHWH, ki so ga potem napisali na zvitek. A ni to neverjetno? Mislim, da nam, kristjanom, včasih primanjkuje tiste začetne navdušenosti nad Božjo besedo. Manjka nam tisti – »aaaa!« efekt. A se spomnite, ko ste morda prvič leteli z letalom in gledali skozi oblake? Se spomnite ko ste prvič stali na vrhu kake gore in pogledali v dolino? To je ta »aaaa!« efekt. In nismo se bali letala, ko smo leteli in nismo se bali pogleda v dolino, a hkrati smo doživljali neko globoko spoštovanje do stvarstva. In prav tak je naš Gospod, s tem da je še veliko bolj osupljiv kot to. Sklenemo lahko, da je judovska globoka predanost in spoštovanje do Božje besede vredna posnemanja.

Judje so prejeli, ljubili in držali Božjo besede zato, da bi jih pripravila za evangelij. Iz izkušenj najbrž sami dobro veste, da je veliko lažje govoriti z nekom, ki že nekaj pozna o tem, o čem boš govoril z njim. In Pavel pravi, da imajo Judje veliko prednost pred drugimi narodi, saj so bili pripravljeni za evangelij po Božji besedi, ki jim je bila zaupana.

Pavlova praksa je namreč bila………prelistajmo malo levo v naših Sv. Pismih, v Apostolska dela 13,5: Tam sta v Salamini po judovskih shodnicah oznanjala Božjo besedo; in za pomočnika sta imela Janeza.

Pavel je pridigal Judom v sinagogah in to je primer ko sta pridigala Pavel in Barnaba kot misijonarja v Salamini. Oznanjala sta torej Božjo besedo najprej v judovskih shodnicah. Obrnimo skupaj še v 16 poglavje Apostolskih del 13 vrstica pravi: 13 Na sobotni dan smo šli (Pavel in Sila) skozi mestna vrata ob reki, ker smo domnevali, da je tam prostor za molitev. Sedli smo in se pogovarjali z ženskami, ki so se tam zbirale.

In na tem mestu se hitro najdejo nekateri, ki na tej vrstici temeljijo, da je Pavlova navada bila hoditi v shodnico na sobotni dan. Iz tega sledi, da se je še dandanes potrebno držati postave in sobotnega dne. A ti ljudje se navadno tukaj ustavijo in dejansko spregledajo bistvo Pavlovega obiskovanja shodnic in evangeliziranja na sobotni dan. Pavel gre najprej k Judom in potem h Grkom. Pavel se natančno drži kar pravi v pismu Rimljanom 1 poglavje 16 vrstica: 16 Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku.

Zakaj najprej k Judom? Kot prvo so bili izbrani in pripravljeni za evangelij. Če hočemo tudi dandanes ustvariti cerkev moramo iti k ljudem, ki imajo že temelj in neko znanje o Bogu. In zato je Pavel hodil po shodnicah in to na sobotni dan, ker je tam našel največ judov. Noben drug dan jih ni našel vse na kupu, da bi ga lahko poslušali. Pavel je najprej pridigal Judom, ker so že imeli temelj spoznanja o Bogu, imeli so vse prerokbe o Mesiji, imeli so celo staro zavezo, ki jih je prav tako pripravljala na Mesijo. Poudariti je še potrebno, da Judje v 1. stoletju po Kristusu še nimajo raznih rabinskih učenj, kot jih poznamo danes. Danes po 15. stoletjih rabinskega nauka rabini pravijo, da vrstice iz stare zaveze, ki jasno napovedujejo Mesijo ne govorijo o Mesiji. Kot primer vzemimo Izaija 53. Iz 53 govori o tem, kako bo prišel Odrešenik, ki bo trpel, bil zaničevan, ki bo nosil naše bolezni, naše bolečine in si bo nase naložil krivdo nas vseh.

1 Kdo bo veroval, kar smo slišali,

nad kom se je razodel GOSPODOV laket?

2 Pognal je kakor mladika pred njim,

kakor korenika iz suhe zemlje.

Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti,

ne zunanjosti, da bi si ga želeli.

3 Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi,

mož bolečin in znanec bolezni,

kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz,

je bil zaničevan in nismo ga cenili.

4 V resnici je nosil naše bolezni,

naložil si je naše bolečine,

mi pa smo ga imeli za zadetega,

udarjenega od Boga in ponižanega.

5 On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov,

strt zaradi naših krivd.

Kazen za naš mir je padla nanj,

po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.

6 Mi vsi smo tavali kakor ovce,

obrnili smo se vsak na svojo pot,

GOSPOD pa je naložil nanj

krivdo nas vseh.

7 Bil je mučen, a se je uklonil

in ni odprl svojih ust,

kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol,

in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo,

in ne odpre svojih ust.

8 Iz zatiranja in iz obsodbe je bil vzet,

kdo premišlja o njegovem rodu?

Kajti bil je odrezan iz dežele živih,

zadet zaradi prestopka mojega ljudstva.

9 Dali so mu grob pri krivičnih,

gomilo pri bogatem,

čeprav ni storil nobenega nasilja

in ni bilo zvijače v njegovih ustih.

10 GOSPODU je bilo po volji, da ga stre z bridkostjo:

če dá svoje življenje v daritev za greh,

bo videl potomce in bo podaljšal svoje dni,

GOSPODOVA volja bo uspevala po njegovi roki.

11 Za muko svoje duše bo videl luč, se sitil,

s svojim spoznanjem bo moj pravični služabnik

opravičil številne,

njihove krivde bo naložil nase.

12 Zato mu bom številne dal v delež,

mogočne bo delil kot plen,

ker je dal svoje življenje v smrt

in bil prištet med prestopnike,

nosil pa je grehe številnih

in prosil za prestopnike.

Čudovit portret trpečega služabnika. Služabnika, ki je bil pokopan pri bogatašu – kje je že bil pokopan Jezus?

Vzemimo kot primer še Psalm 22. 500 let preden so začeli uporabljati oz. sploh izumili križanje ljudi, David v preroškem opisu piše o križanju Mesije. In tudi slavne besede, ki jih Jezus izreče na križu: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? In za domačo nalogo lahko detajlno pogledate ta psalm in videli boste Jezusa Kristusa in to križanega. A rabini današnjega dne pravijo, da ta poglavja ne govorijo o Mesiji ampak o Izraelu kot narodu. Izrael je po njihovem ta trpeči služabnik. Izrael naj bi bil ta, ki naj bi ga Bog zapustil. S tem so rabini postavili tako visoke zidove, da judje ne morajo več videti Jezusa, pa čeprav je še tako jasno zapisno v Izaiji 53 in Psalmih 22 in še na mnogih drugih mestih, ki jih je Jezus Kristus v popolnosti preroško izpolnil. V stari zavezi najdemo »samo« 300 mest, ki opisujejo Mesijo, katere bi judje najraje izbrisali. A če se vrnemo k njihovem učenju iz 1 stoletja in še nekaj časa za tem, so rabini učili, da vsa ta mesta govorijo o Mesiji. Kot opazimo, se je zgodila velika sprememba po tem, ko je Mesija prišel. Nekateri tega niso in nočejo verjeti in zaradi tega si prilagajajo Sv. Pismo. A judje 1 stoletja še tega napačnega učenja niso poznali. In zato je Pavel lahko hodil po judovskih shodnicah in govoril evangelij Jezusa Kristusa in veliko se jih je na ta način spreobrnilo – ker so odkrito spoznali da se je Mesija rodil devici, v Betlehemu, iz Davidovega rodu in vstal je tretji dan, kot je bilo napovedano v pismih. In nekateri so verjeli in se spreobrnili. Predstavljajte si, kaka prednost je bila razlagati evangelij Judom, ki so razumeli Pisma, kot na primer Grkom, kjer je Pavel moral začet od osnov: »Obstaja Bog in ti nisi Bog!« »Prišel sem vam govorit o Bogu!« – Grk odgovarja: »O katerem?« Ko je Pavel šel na Areopag (Apd 17) v Atenah, kjer je bilo veliko t.i. »bogov«, kjer so Grki verovali v moške bogove, ženske bogove, bogove plodnosti itd. In tu vidimo, da Pavlu pri Grkih ni bilo lahko. Gotovo si je želel, da bi Grki poznali staro zavezo. Pri njih ni mogel enostavno začeti in reči: »Bog, stvarnik neba in zemlje«.

Zanimiv je Pavlov govor – Apostolska dela 17,22-28

22 Tedaj je Pavel stopil na sredo Areopaga in spregovoril: »Možje Atenci! Po vsem, kar vidim, ste zelo pobožni. 23 Sprehajal sem se po vašem mestu in si ogledoval vaše svetínje. Ob tem sem opazil tudi oltar z napisom ›Nepoznanemu bogu‹. Kar vi častite, ne da bi poznali, vam jaz oznanjam. 24 Bog, ki je ustvaril vesolje in vse, kar je v njem, on, ki je neba in zemlje gospodar, ne domuje v svetiščih, ki jih je zgradila človeška roka. 25 Njemu sploh ni potrebno, da bi mu stregle človeške roke, temveč sam vsem daje življenje in dihanje in vse. 26 Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil vse obličje zemlje in ljudem odmeril čase in meje bivanja, 27 da bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas. 28 Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo. Ali kakor so povedali nekateri od vaših pesnikov: ›… saj smo po rodu iz njega.‹

In ta situacija se kaže podobna tudi dandanes. Ko nekomu začnemo oznanjati evangelij nas navadno ta prekine in pravi: »Jaz verjamem v boga!« Pri takem človeku je seveda takoj potrebno definirati, kdo Bog je? Je to gora, sila? Vedno moramo začeti od osnov, od začetka; veliko prijetneje je začeti razgovor z nekom, ki ima že neko duhovno ozadje.

Torej Judje so imeli svoje prednosti. Kot smo do sedaj že ugotovili so bili Božje izbrano ljudstvo in Mesija bi naj prišel k Judom najprej. Vrnimo se sedaj v pismo Rimljanom 3 poglavje. Pavel je vedel, da se mu bodo nekateri izmed Judov postavili po robu s tem, ko govorijo, da se Bog ne bo držal svojih besed obljubljenih za Izrael. Očitajo mu, kako lahko pridiga, da so Judje izgubljeni. In to je nekaterim izmed njih zvenelo, kot da se Bog ne drži svojih obljub. In o tem govorita 3 in 4 vrstica tretjega poglavja. Preberimo še enkrat vrstici 3 in 4.

3 Kaj zato, če nekateri niso verovali? Bo mar njihova nevera uničila Božjo zvestobo? 4 Nikakor ne. Naj se rajši pokaže, da je Bog resničen, vsak človek pa lažniv, kakor je pisano: Da se izkažeš pravičnega v svojih besedah in zmagaš, kadar te sodijo.

Jasno je, da so nekateri izmed Judov verovali, da je Mesija prišel. Kaj pa ostali, ki niso verovali, da je njihov Mesija prišel? Ali je to Boga na tej točki v zgodovini presenetilo? Ali to zdaj pomeni, da se Božja obljuba za Izrael ne bo (ali ni) izpolnila? Kajti Bog v stari zavezi pravi, da so njegovo izbrano ljudstvo. In legitimno vprašanje je, kako se to zdaj sklada z evangelijem. Če namreč Bog pravi Izraelcem, da so oni njegovo izbrano ljudstvo in to za zmeraj, a na tej točki v zgodovini niso sprejeli svojega Mesijo, je vprašanje, ki se postavi, kako so še lahko izbrano Božje ljudstvo in so odrešeni? Nesporazum se pojavi zaradi nerazumevanja, kako je Jud odrešen. Judje so ravnali iz napačne predstave in sicer ker so etnično čisti Judje, obrezani, so zaradi tega po njihovem napačnem tolmačenju avtomatsko Božje ljudstvo in s tem odrešeni. In Pavel na tem mestu jasno pove, da se človek s tem, ko se rodi kot Jud (ali tudi kristjan danes) ne odreši. Dandanes pa se pojavlja tudi moderno učenje in sicer, da so Judje, zaradi tega, ker niso sprejeli svojega Mesije, pozabljeni od Boga. Večkrat v raznih antisemitskih tekstih beremo o tem, da so Judje bili tisti, ki so ubili Mesijo, ubili Jezusa Kristusa. In da zaradi tega, ker so oni zavrnili Jezusa Kristusa, Bog zdaj zavrača Jude. Predlagam, da se zdaj na tem mestu ustavimo in razmislimo o naslednjem vprašanju. Kdo je križal Jezusa Kristusa? To seveda niso bili Judje! Če želimo že oblatiti kateri narod, potem se moramo spomniti, da nihče izmed judov ni vzel kladivo in pribil Jezusa na križ. To je bil namreč Rimljan ali današnji Italijan. Torej, če že moramo obtožiti katerikoli narod, naj bodo to Italijani. A tega enostavno ne slišimo. Zelo velikokrat pa slišimo o tem, da so bili Judje tisti, ki so ubili svojega Mesijo. In to je seveda velika neresnica. Kdo je torej križal Jezusa Kristusa? Jaz in ti! Mi smo namreč križali Jezusa Kristusa. In nisem vesel, ko vam to govorim; pravzaprav me je to sram priznati. A dejstvo je, da je moj greh bil tisti, ki je Jezusa Kristusa vodil na križ. In veste kaj, on je dovolil sam sebi, da je šel na križ. Jezus v to ni bil prisiljen, ne beremo o nekih borbah in upiranjih. Zavedati se moramo, da bi samo en pogled Jezusa Kristusa zadostoval, da bi vsi okrog njega bili v hipu pokončani. A se spomnite ko pridejo po Jezusa v Getsemanski vrt in jih Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazarečana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Ko jim je rekel: »Jaz sem,« so stopili nazaj in padli na tla. Taka moč je bila prisotna v tisti situaciji, in Jezus bi lahko ravnal tudi drugače, če bi bila to njegova volja. A Božja volja je bila, da je bil to ravno pravi čas, na katerega je Jezus čakal, da se je lahko daroval za vse naše prestopke. Janez 3,16 pravi: Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.

Jezus Kristus torej ni bi na silo odtrgan od Boga, ampak ga je le-ta dal, kot svojega edinorojenega Sina in to zato da bi mi verovali vanj in imeli večno življenje. Res je, da je Izrael kot narod zavrnil Mesijo, res je, da so zaradi tega preganjani, a Bog nad tem ni bil presenečen. Ko je namreč Bog dal obljubo Abrahamu, da bo iz njega napravil mogočen narod in to za vedno, je tudi natanko vedel, kaj se bo s tem narodom zgodilo. Bog je to tudi predvidel prek prerokov v stari zavezi (kot smo prej brali Izaija 53). A Bog je že preko Mojzesa napovedal, da bo njegovo ljudstvo razkropljeno – 5 Mojzesova knjiga 4, 27: GOSPOD vas bo razkropil med ljudstva in le malo vas ostane med narodi, med katere vas požene GOSPOD.

Na tem mestu so Judje komaj prispeli obljubljeno deželo, končno so skupaj, na varnem in Bog jim je že takrat napovedal, da prihaja čas, ko bodo razkropljeni po vse svetu. Tukaj vidimo, da je Bog natančno vedel o tem, kar se bo zgodilo z Judovskim narodom. V 5 Mojzesovi knjigi 28,64 pravi: In GOSPOD te bo razkropil med vsa ljudstva od enega do drugega konca zemlje in tam boš služil drugim bogovom, ki jih nisi poznal ne ti ne tvoji očetje, lesu in kamnu.

A kljub temu, Bog ni zapustil Judovski narod. Matej 21,42: Jezus govori velikim duhovnikom in starešinam ljudstva, ki so Jezusa izzvali, od kod njemu oblast.

Jezus jim je rekel: »Ali niste nikoli brali v Pismih:

Kamen, ki so ga zidarji zavrgli,

je postal vogalni kamen.

Gospod je to naredil

in čudovito je v naših očeh. 43 Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.«

Kaj se je torej zgodilo z Izraelskim narodom in Mesijo? Mesija ni prišel takšen, kot so ga pričakovali, ni prišel in delal kar bi si oni želeli, ni govoril tega, kar so si želeli, ni prišel in odstranil Rimljanov iz oblasti, kar so pričakovali. Judje so imeli svoja pričakovanja, kako naj bi Mesija deloval, ko bo prišel. Niso si morali predstavljati da bo Mesija rojen v Betlehemu, v revni družini, da Mesija s seboj nima mogočne vojske, da bo Mesija vodil na ta način, da bo služil drugim, da bo Mesija Božji Sin. Tega enostavno niso pravilno razumeli in so ga zato zavrnili. In zato je bilo Božje kraljestvo odvzeto Judovskemu narodu, Judovskim velikim duhovnikom in starešinam ljudstva. Neverni Judovski voditelji so tako zavrnjeni od Boga in zaradi tega tudi kot narod, ki naj bi ponesel evangelij celem svetu. Bog je na tem mestu sedaj predvidel cerkev Jezusa Kristusa. Sv. Pismo pravi v 1. Petrovo pismo 2,9: Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč.

To bi naj opravljal Izraelski narod, bili bi naj pravzaprav neke vrste evangelizatorji in misijonarji za cel svet, a so zavrgli svojega Mesijo.

A spoznanje je naslednje. Če Bog zavrača Izraelski narod, zaradi slabih stvari, ki so jih storili, potem niti mi ne moremo zaupati Božjim obljubam. Bog je namreč sklenil zavezo z Abrahamom. In v 1 Mojzesovi knjigi je zapisano, da je Bog to zavezo sklenil, ko je Abraham spal in ni mogel storiti ničesar. 1. Mojzesova knjiga 15,12: 12 Ko se je sonce nagibalo k zatonu, je Abrama obšel trden spanec in glej, polastila se ga je groza in gost mrak je padel nanj. 13 Rekel je Abramu: »Vedi, da bodo tvoji potomci priseljenci v deželi, ki ne bo njihova, spravili jih bodo v sužnost in jih stiskali štiristo let.

17 Sonce je zašlo in legel je mrak. In glej, lonec za ogenj, iz katerega se je kadilo, in plameneča bakla sta se premikala med kosi živali. 18 Tisti dan je GOSPOD sklenil z Abramom zavezo in rekel: »Tvojemu potomstvu dajem to deželo od Egiptovske reke do vélike reke, reke Evfrata;…

Navadno so se zaveze tistega časa sklepale med dvema stranema enakovredno. A tukaj vidimo, da je Bog uspaval Abrahama, da le-ta ni mogel storiti nič. In to nam daje jasno sliko, da je Bog tisti, ki skrbi za Njegov plan in se nanj lahko popolnoma zanesemo. Želim samo, da spoznate, da se lahko vedno zanesete na Božje obljube in Božje zaveze.

Jeremija 31,35: Tako govori GOSPOD, ki daje sonce za svetlobo podnevi, stalnost lune in zvezd za luč ponoči, ki razburka morje, da vzkipe njegovi valovi, GOSPOD nad vojskami mu je ime. 36 Samo če ti zakoni odpovedo (kateri? Sončni vzhod zjutraj, mesec se pojavi ponoči, plima in oseka se zgodi dvakrat dnevno, če ti zakoni torej odpovedo)

pred mano, govori GOSPOD, tudi Izraelovo potomstvo preneha biti narod pred mano vse dni.

Ali sonce še vzhaja? Ali še vidite mesec ponoči? Ste na morju še opazili plimo in oseko? Seveda je Judovski narod v preteklosti delal hude stvari. Njihovi kralji in verski voditelji so seveda bili sokrivi in Jezusa izročili Rimljanom, ki so ga križali. Tudi dandanes pripravljajo neke zakone, ki ne bodo ravno v prid kristjanom in mesijanskim Židom v Izraelu. A Bog kljub temu pravi naprej v 37 vrstici: 37 Tako govori GOSPOD:

Če more kdo izmeriti nebo zgoraj in raziskati temelje zemlje spodaj, potem bom tudi jaz zavrgel vse Izraelovo potomstvo zaradi vsega, kar so storili, govori GOSPOD.

Bog nam s tem pravi, da lahko vzgaja svoje ljudstvo, hkrati pa pravi, da bo potrebno najprej izmeriti celotno vesolje in prevrtati do temeljev zemlje in sonce več ne bi smelo vziti in mesec ne bi smel več svetiti ponoči. Dokler pa vse to vidimo, vedimo, da Bog ne bo zapustil svojega ljudstva.

Upam da smo se danes naučili, da je naš Bog zvest. Da če je Bog naredil zavezo z Abrahamom in to pred 4000 leti, se je ves čas držal, to tudi zame in zate pomeni, da mu lahko popolnoma zaupamo tudi za našo prihodnost, lahko mu zaupamo, da bo poskrbel za naše potrebe. In to kar večina izmed vas drži v roki – dragoceno Božjo besedo – ki je polna Božjih obljub in navodil za naša življenja – lahko imamo popolno zaupanje in preučujmo vse Božje obljube, ki so v njem in spoznajmo vse, kar nam Bog po Sv. Pismu ponuja.

Novo zivljenje v Kristusu

 

 

 

 

 

Kol 2:20-23

20 Če ste torej s Kristusom odmrli prvinam sveta, zakaj bi si dali prepovedovati, kakor da še živite posvetno: 21 »Ne prijemaj, ne okušaj, ne dotikaj se!« 22 Saj mora vse to izginiti z uporabo. To so človeške zapovedi in nauki. 23 S svojo umišljeno pobožnostjo, ponižnostjo in strogostjo do telesa dajejo te reči sicer vtis modrosti, a dejansko niso za drugo, kot da gódijo mesu.

Dejstva, ki nam jih pove drugo poglavje so, da smo bili mi, kristjani, križani s Kristusom in s tem odmrli prvinam tega sveta. Mrtev človek si namreč ne more pomagati, a prek Kristusa je vse, kar potrebujemo dosegljivo. Za nas je biti v odnosu z Kristusom prvina tega sveta, ne pa živeti posvetno. To na tem mestu ne bi imelo nobenega smisla oz. je pravi paradoks, kajti mi smo namreč za ta svet umrli.

Legitimno vprašanje, ki se na tem mestu lahko postavi pa je, kako pa lahko umremo v Kristusu? Ko človek postane Kristjan, mu je dano novo življenje s pomočjo Sv.Duha. Predno smo namreč verjeli v Kristusa, je bila naša narava hudobna in grešna. Bili smo neposlušni, neubogljivi in se nismo zmenili za Boga (tudi, ko smo delali t.i. »dobra dela« , smo le-ta delali iz svoje lastne hvale in ne za slavo Boga. Kristjan pa, kot smo že omenili, ima novo naravo. Sveto pismo v Pismu Rimljanom 6,6 pravi:

6 Vemo, da je bil naš stari človek križan z njim vred, da bi bilo telo greha uničeno in da bi mi več ne hlapčevali grehu.

Jezus Kristus je tisti, ki je križal našo staro naravo in nam dal novo.

2 Kor 5,17

Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.

Kazen za vse te naše prestopke je plačana. Plačal jo Jezus Kristus in to na križu. Bog nas je s tem, ko je daroval svojega edinorojenega sina, razglasil za pravičnega pred Njim in nam ni več potrebno živeti v temi, v grehu. Na tem mestu je treba poudariti, da nas Bog ni ztrgal iz tega sveta, da bi bili njegovi roboti in sploh ne bi grešili več – včasih se še vedno počutimo da grešimo in če smo iskreni včasih tudi res grešimo. A razlika med stanjem pred in po odrešenju je, da smo pred odrešenjem bili sužnji greha in naše grešne narave, po odrašenju pa smo svobodni in to zato, da lahko živimo, in to za Kristusa.

Galačanom 2,19-20

19 Dejansko sem po postavi odmrl postavi, da bi živel Bogu. Skupaj s Kristusom sem križan; 20 ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.

Ljudje, še posebaj tisti zunaj cerkve, ki še ne poznajo Kristusa, bi morali videti jasno razliko med nami Kristjani in med tistimi, ki to niso. Vsi vemo, da je za duhovno rast potreben čas in da je to življenjski proces. Kljub temu, da imamo novo naravo, čez noč ne začnemo razmišljati samo dobrih misli in nimamo od takrat naprej samo še vzorno krščansko vedenje. A če prisluhnemo Božji besedi iz dneva v dan, molimo in se družimo z drugimi kristjani, ugotovimo, da se pravzaprav neprestano spreminjamo. Če se samo spomnite nazaj, predvsem tisti, ki ste že več let kristjani, kakšne spremembe na bolje, je v vas naredil Bog – prepričan sem, da Bog ljudi spreminja; in to lahko ptrdim tudi iz mojih, še ne veliko let, ko sem kristjan. Ko to razmišljam, se lahko samo zahvalim Bogu, da me je odrešil iz tega sveta, iz suženjstva greha in teme. Kdo ve, kje bi bil danes, če me Bog ne bi odrešil – a vesel sem, da sem zdaj tukaj, med vami. Spremembe, ki jih Bog dela v nas se morda komu zdijo majhne, ali da se odvijajo prepočasi, a naša življenja se, če le zaupamo Bogu, občutno spremenijo.

Kristjani se moramo zaščititi od t.i. človeških zapovedi in naukov. Veliko je namreč v svetu lažnih učiteljev, lažnih cerkva in skupin – pa naj si to delajo zavedno ali nezavedno. Prepoznamo jih, če si postavimo naslednja vprašanja:

- Ali se povdarjajo človeške zapovedi in prepovedane stvari – to pomeni, da je lista kaj vse lahko in kaj ne – bolj kot Boćja milost?

- Ali se poudarjajo kakšni principi, skrivna znanja ali posebne vizije bolj, kot Božja Beseda sama?

- Ali se poveličuje samoopravičenje in se daje posebna hvala tem ljudem, ki se držijo pravil, kot da bi poveličevali Kristusa?

- Ali se zapostavlja nauk Kristusove univerzalne cerkve in se trdi, da je ta skupina ljudi edina pot k odrešitvi?

Na vse te in še katere druge stvari moramo biti pozorni in vedno budni, kajti hitro smo lahko zavedeni. Nekatere izmed teh skupin zvenijo, da odlično poznajo Božjo besedo, zelo detaljno obvladajo kak del in nas s tem lahko zavedejo, da jim zaupamo, ker mislimo da poznajo celotno sveto pismo na ta način.

Tako za Kološane, kot velja tudi za veliko ljudi tudi danes, se veliko raje podrejajo določenim pravilom, strogi disciplini, legalizmu; kajti to je veliko lažje, kot živeti v svobodi in v Kristusu. To vam lahko povem tudi iz lastnih izkušenj. Nekatere t.i. krščanske skupine imajo celotne pravilnike s seznamom kaj lahko in kaj ne. In z dovolj samodiscipline in volje, je vsak lahko zelo pobožen človek. S tem pa, da nekateri sledijo temu dolgemu listu religioznih pravil, dajejo na vzven vtis moralnosti in svetosti, a treba je vedeti, da religiozna (človeška pravila, če hočete) nikoli ne bodo spremenila človeških src. Človeško srce lahko spremeni samo Sv.Duh.

3 poglavje

V 2 poglavju je torej Pavel izpostavil predvsem napačne razloge za samoodpovedovanje. V tretjem poglavju pa nam Pavel razkrije pravo – krščansko obnašanje, pri katerem si v pravi luči nadenomo novo naravo, in to s tem, da sprejemamo Jezusa Kristusa kot svojega osebnega odrešenika in gledamo na našo zemeljsko naravo kot mrtvo. Pavel nam v tem poglavju tudi pravi, kako naj spremenimo naša moralna in etična gledanja na svet in to prek tega, da dovolimo Kristusu, da živi v nas in to tako, da nas lahko oblikuje v to, kar naj bi bili.

Kol 3:1-3 1 Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. 2 Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. 3 Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu.

Mislite na to, kar je zgoraj. To pomeni da si prizadevamo, da bi najprej iskali Božje kraljestvo, in da bi to tudi postala naša največja prioriteta in vsakodnevna praksa.

V evangeliju po Mateju beremo….

Mt 6,31-33 31 Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ 32 Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. 33 Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. 34 Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.«

Misliti na to, kar je zgoraj, pomeni tudi to, da naš um bolj usmerjamo na stvari, ki so večne, kot pa da se ženemo za vsakodnevnimi, predvsem materialnimi stvarmi, ki bodo, kot pravi Sv.Pismo, vse enkrat gorele.

Sv.Pismo je, kar se tega tiče, zelo jasno:

Fil 4,8-9 8 Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih. 9 Kar ste se od mene naučili, prejeli, slišali in videli, to delajte. In Bog miru bo z vami.

Sv.Pismo v 3 vrstici pisma Kološanom pravi, da smo umrli (se pravi naš stari človek je umrl s Kristusom). In to pomeni, da bi morali imeti do tega sveta ravno toliko poželenja, kot mrtva oseba. Se pravi ne ravno veliko. Kajti Kristjanov pravi dom je tam, kjer živi Kristus. V evangeliju po Janezu nam sam Jezus obljublja:

Jn 14,2-3 2 V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? 3 Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.

In ta resnica, nam daje novo perspektivo na naša življenja tukaj na zemlji. Misliti na to, kar je zgoraj pomeni torej, da bi na življenje gledali iz Božje perspektive in delali ter si prizadevali za stvari, ki so Bogu povšeči. In to je edino in pravo zdravilo, ali protistrup, če hočete, za materializem in vse kar nam ta svet ponuja. Pravo perspektivo na materialne dobrine dobimo takrat, ko pogledamo nanje z Božje perspektive. Bolj ko bomo opazovali svet okoli nas na način, kot to počne Bog, bolj bomo lahko živeli v harmoniji z njim. Nikakor pa si ne smemo dovoliti, da bi postali preveč navezani na stvari, ki so samo začasne.

Tretja vrstica nam tudi pove, da smo skriti s Kristusom v Bogu. To pomeni skriti pred svetom in zaradi tega varni. Sv.Pismo jasno pravi, kdo je vladar tega sveta in pred njim smo na varnem. In to ni upanje samo za prihodnost, ampak dejstvo tudi za sedanjost. Daje nam tudi zagotovilo, da je naše odrešenje sigurno in da lahko živimo vsak dan, in to za Kristusa.

Beremo od 4 vrstice naprej……

Kol 3:4-7 4 Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi. 5 Zato omrtvite v sebi to, kar teži k zemlji: nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje in slo po čim večjem imetju, ki je toliko kot malikovanje. 6 Zaradi tega prihaja Božja jeza na sinove nepokorščine, 7 med katerimi ste bili nekoč tudi vi, ko ste tako živeli.

Kristus je naše življenje. In on nam daje moč in upanje za prihodnost. In to prihodnje upanje, je njegov ponovni prihod po svojo cerkev. Od pete vrstice dalje nam Pavel govori, kako naj ravnamo, da bi bili na ta dogodek pripravljeni.

Delo Kristusa v nas je, da nas »omrtvi« do vseh naštetih dejanj kot so nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje in slo po čim večjem imetju. Sprejemati moramo vsakodnevne odločitve, da bi odstranili iz naših življenj in iz naše okolice karkoli, kar spada v te kategorije in se pri tem zanašali na pomoč Sv.Duha. Zavedati se moramo, da se bo vsak grešnik znašel nekega dne pred Božjim prestolom.

Kol 3:8-10 8 Zdaj pa tudi vi odvrzite vse to: jezo, vzkipljivost, hudobnost, obrekovanje, nesramno govorjenje svojih ust. 9 Ne lažite drug drugemu, saj ste slekli starega človeka z njegovimi deli vred 10 in oblekli novega, ki se prenavlja za spoznanje, po podobi svojega Stvarnika.

Sv.Pismo nas kliče k temu, da se znebimo grešnih dejanj in nemoralnosti. Kajti šele takrat se lahko zavežemo k temu, kar nas uči Kristus. Pavel se je na tem mestu skliceval na obvezo, ki so jo verniki sklenili in jih rotil, da ostanejo zvesti v veri. Pavel jih je nagovarjal naj oblečejo novega človeka – kar pomeni nov način življenja. To je življenje, ki je dano od Kristusa in vodeno prek Sv.Duha. Ali si tudi ti v tvojem življenju sklenil zavezo s Kristusom? Ali ostajaš zvest tej zavezi?

Lagati se drug drugemu raztrga enotnost s tem, da uniči zaupanje. Laž prelomi razmerja / prijateljstva; lahko celo vodi do resnih konfliktov, tudi znotraj cerkve. Zato nikar ne širimo raznih govoric in čenč, ali govorimo stvari s katerimi bi očrnili druge, sami sebe pa hvalili. Zavežimo se k govorenju resnice, pa čeprav včasih ni prijetna.

Vsak kristjan se znajde v neprestanem izobraževalnem programu. Namreč več, ko vemo o Kristusu in njegovem delu, bolj smo mu lahko podobni. Ker pa je ta proces, kot smo že prej ugotovili, doživljenjski, se nikoli ne smemo nehati od Kristusa učiti in mu biti poslušni. Vse to pa terja od nas neprestan trening, nenehno ponavljanje, potrpežljivost in koncentracijo, da lahko hodimo po poti, ki nam jo je Bog začrtal.

11 Vrstica…..

Kol 3:11 Kjer je to, ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus.

Kristusova cerkev naj nikoli ne bi postavljala preprek pri ljudeh, kar se tiče nacionalnosti, različnih ras, izobrazbenih nivojev, socialnega položaja, spola ali moči. Kristus radikalno podre vse te ovire in sprejme prav vsako osebo, ki pride k njemu. In iz tega vidika nas naj nič ne zadržuje da bi govorili drugim o Kristusu ali da bi jih sprejeli v našo skupnost.

V pismu Efežanom beremo…..

Ef 2:13-15 13 Zdaj pa ste v Kristusu Jezusu vi (pogani), ki ste bili nekoč oddaljeni, postali po Kristusovi krvi bližnji. 14 Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo. 15 V svojem mesu je odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka.

12…13……vrstica

Kol 3:12-13 12 Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. 13 Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte.

Ključ do odpuščanja drugim, je zavedanje, koliko je Bog odpustil vam. Ali vam je težko odpustiti nekomu, ki vam je storil le malo hudega, medtem ko vam je Bog odpustil vse vaše grehe? Spoznanje o Božji neskončni ljubezni in odpuščanju vam lahko pomaga pri tem, da ponovno ljubite in odpuščate drug drugemu.

14 in 15 vrstica……

14 Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. 15 In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni.

Vse vrline, h katerim nas Pavel vzpodbuja so tesno povezane z ljubeznijo. In ko si oblečemo vse te vrline, je zadnje oblačilo prav ljubezen, ki je nad vsemi in je vez popolnosti. Če bi prakticirali katerokoli od vrlin brez ljubezni, bi vse vodilo pogubo.

Sv.Pismo je glede tega jasno…..

1 Kor 13,1-3 1 Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. 2 In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. 3 In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.

Pavel nam nadelje pravi, da naj spustimo Kristusa kot razsodnika v naše srce. Naša srca so namreč center vseh konfliktov, kajti tam se čustva in hrepenenja krešejo druga ob drugo – naši strahovi in naša upanja, zaupanja in nezaupanja, ljubosumnost in ljubezen. Kako naj se zoprstavimo vsem tem neprestanim konflikton in ob tem živimo tako, kot Bog od nas pričakuje? Nič lažjega. Pavel nam pravi da se moramo odločati po principu Božjega miru v našem srcu – katera odločitev, ki jo bomo sprejeli, bo v nas in naših dušah pustila mir je gotovo pravilnejša kot tista, ki bo pustila nemir.

V Fil 4,9 piše…..

9 Kar ste se od mene naučili, prejeli, slišali in videli, to delajte. In Bog miru bo z vami.

16….17 vrstica

Kol 3,16-17 16 Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. 17 In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.

Kljub temu, da so prvi kristjani imeli dostop samo do stare zaveze in so jo tudi uporabljali, niso pa še imeli nove, prav tako pa tudi nobene druge krščanske literature. Tako so se navadno zgodb in učenj Kristusa učili kar na pamet in so jih tako ustno predajali drug drugemu. Čudovito je, ko se nam po večletnem branju Sv.Pisma, Božje besede prav naselijo v nas, zato kar pogumno vsakodnevno prebirajmo Božjo besedo.

Delati vse, v imenu Gospoda Jezusa pomeni, poveličati Kristusa v vseh aspektih in aktivnostih naših življenj. Zavedati se moramo, da kot kristjani predstavljamo Kristusa in to v vsakem času – kamorkoli gremo in karkoli rečemo. Kakšen vtis dobijo ljudje o Kristusu, ko vas vidijo ali se z vami pogovarjajo?

Zaključek

Pavel nam v tem poglavju predlaga celotno strategijo, kako lahko živimo za Boga iz dneva v dan:

- Posnemajmo Kristusov sočutno, odpustljivo vedenje

- Naj bo ljubezen tista, ki vodi naša življenja

- Naj Božji mir kraljuje v naših srcih

- Vedno bodimo hvaležni Bogu

- Držimo se Božje besede in to v vsakem času

- Živimo tudi kot predstavniki Jezusa Kristusa tukaj na zemlji

Da povzamo še enkrat najpomembnejše:

Za nas naj bo mrtvo nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje in slo po čim večjem imetju.

Ko govorimo z drugimi ljudmi pazimo na jezo, vzkipljivost, hudobnost, obrekovanje, nesramno govorjenje.

Pokažimo pa drugim usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost.