Novo zivljenje v Kristusu

 

 

 

 

 

Kol 2:20-23

20 Če ste torej s Kristusom odmrli prvinam sveta, zakaj bi si dali prepovedovati, kakor da še živite posvetno: 21 »Ne prijemaj, ne okušaj, ne dotikaj se!« 22 Saj mora vse to izginiti z uporabo. To so človeške zapovedi in nauki. 23 S svojo umišljeno pobožnostjo, ponižnostjo in strogostjo do telesa dajejo te reči sicer vtis modrosti, a dejansko niso za drugo, kot da gódijo mesu.

Dejstva, ki nam jih pove drugo poglavje so, da smo bili mi, kristjani, križani s Kristusom in s tem odmrli prvinam tega sveta. Mrtev človek si namreč ne more pomagati, a prek Kristusa je vse, kar potrebujemo dosegljivo. Za nas je biti v odnosu z Kristusom prvina tega sveta, ne pa živeti posvetno. To na tem mestu ne bi imelo nobenega smisla oz. je pravi paradoks, kajti mi smo namreč za ta svet umrli.

Legitimno vprašanje, ki se na tem mestu lahko postavi pa je, kako pa lahko umremo v Kristusu? Ko človek postane Kristjan, mu je dano novo življenje s pomočjo Sv.Duha. Predno smo namreč verjeli v Kristusa, je bila naša narava hudobna in grešna. Bili smo neposlušni, neubogljivi in se nismo zmenili za Boga (tudi, ko smo delali t.i. »dobra dela« , smo le-ta delali iz svoje lastne hvale in ne za slavo Boga. Kristjan pa, kot smo že omenili, ima novo naravo. Sveto pismo v Pismu Rimljanom 6,6 pravi:

6 Vemo, da je bil naš stari človek križan z njim vred, da bi bilo telo greha uničeno in da bi mi več ne hlapčevali grehu.

Jezus Kristus je tisti, ki je križal našo staro naravo in nam dal novo.

2 Kor 5,17

Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.

Kazen za vse te naše prestopke je plačana. Plačal jo Jezus Kristus in to na križu. Bog nas je s tem, ko je daroval svojega edinorojenega sina, razglasil za pravičnega pred Njim in nam ni več potrebno živeti v temi, v grehu. Na tem mestu je treba poudariti, da nas Bog ni ztrgal iz tega sveta, da bi bili njegovi roboti in sploh ne bi grešili več – včasih se še vedno počutimo da grešimo in če smo iskreni včasih tudi res grešimo. A razlika med stanjem pred in po odrešenju je, da smo pred odrešenjem bili sužnji greha in naše grešne narave, po odrašenju pa smo svobodni in to zato, da lahko živimo, in to za Kristusa.

Galačanom 2,19-20

19 Dejansko sem po postavi odmrl postavi, da bi živel Bogu. Skupaj s Kristusom sem križan; 20 ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.

Ljudje, še posebaj tisti zunaj cerkve, ki še ne poznajo Kristusa, bi morali videti jasno razliko med nami Kristjani in med tistimi, ki to niso. Vsi vemo, da je za duhovno rast potreben čas in da je to življenjski proces. Kljub temu, da imamo novo naravo, čez noč ne začnemo razmišljati samo dobrih misli in nimamo od takrat naprej samo še vzorno krščansko vedenje. A če prisluhnemo Božji besedi iz dneva v dan, molimo in se družimo z drugimi kristjani, ugotovimo, da se pravzaprav neprestano spreminjamo. Če se samo spomnite nazaj, predvsem tisti, ki ste že več let kristjani, kakšne spremembe na bolje, je v vas naredil Bog – prepričan sem, da Bog ljudi spreminja; in to lahko ptrdim tudi iz mojih, še ne veliko let, ko sem kristjan. Ko to razmišljam, se lahko samo zahvalim Bogu, da me je odrešil iz tega sveta, iz suženjstva greha in teme. Kdo ve, kje bi bil danes, če me Bog ne bi odrešil – a vesel sem, da sem zdaj tukaj, med vami. Spremembe, ki jih Bog dela v nas se morda komu zdijo majhne, ali da se odvijajo prepočasi, a naša življenja se, če le zaupamo Bogu, občutno spremenijo.

Kristjani se moramo zaščititi od t.i. človeških zapovedi in naukov. Veliko je namreč v svetu lažnih učiteljev, lažnih cerkva in skupin – pa naj si to delajo zavedno ali nezavedno. Prepoznamo jih, če si postavimo naslednja vprašanja:

- Ali se povdarjajo človeške zapovedi in prepovedane stvari – to pomeni, da je lista kaj vse lahko in kaj ne – bolj kot Boćja milost?

- Ali se poudarjajo kakšni principi, skrivna znanja ali posebne vizije bolj, kot Božja Beseda sama?

- Ali se poveličuje samoopravičenje in se daje posebna hvala tem ljudem, ki se držijo pravil, kot da bi poveličevali Kristusa?

- Ali se zapostavlja nauk Kristusove univerzalne cerkve in se trdi, da je ta skupina ljudi edina pot k odrešitvi?

Na vse te in še katere druge stvari moramo biti pozorni in vedno budni, kajti hitro smo lahko zavedeni. Nekatere izmed teh skupin zvenijo, da odlično poznajo Božjo besedo, zelo detaljno obvladajo kak del in nas s tem lahko zavedejo, da jim zaupamo, ker mislimo da poznajo celotno sveto pismo na ta način.

Tako za Kološane, kot velja tudi za veliko ljudi tudi danes, se veliko raje podrejajo določenim pravilom, strogi disciplini, legalizmu; kajti to je veliko lažje, kot živeti v svobodi in v Kristusu. To vam lahko povem tudi iz lastnih izkušenj. Nekatere t.i. krščanske skupine imajo celotne pravilnike s seznamom kaj lahko in kaj ne. In z dovolj samodiscipline in volje, je vsak lahko zelo pobožen človek. S tem pa, da nekateri sledijo temu dolgemu listu religioznih pravil, dajejo na vzven vtis moralnosti in svetosti, a treba je vedeti, da religiozna (človeška pravila, če hočete) nikoli ne bodo spremenila človeških src. Človeško srce lahko spremeni samo Sv.Duh.

3 poglavje

V 2 poglavju je torej Pavel izpostavil predvsem napačne razloge za samoodpovedovanje. V tretjem poglavju pa nam Pavel razkrije pravo – krščansko obnašanje, pri katerem si v pravi luči nadenomo novo naravo, in to s tem, da sprejemamo Jezusa Kristusa kot svojega osebnega odrešenika in gledamo na našo zemeljsko naravo kot mrtvo. Pavel nam v tem poglavju tudi pravi, kako naj spremenimo naša moralna in etična gledanja na svet in to prek tega, da dovolimo Kristusu, da živi v nas in to tako, da nas lahko oblikuje v to, kar naj bi bili.

Kol 3:1-3 1 Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. 2 Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. 3 Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu.

Mislite na to, kar je zgoraj. To pomeni da si prizadevamo, da bi najprej iskali Božje kraljestvo, in da bi to tudi postala naša največja prioriteta in vsakodnevna praksa.

V evangeliju po Mateju beremo….

Mt 6,31-33 31 Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ 32 Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. 33 Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. 34 Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.«

Misliti na to, kar je zgoraj, pomeni tudi to, da naš um bolj usmerjamo na stvari, ki so večne, kot pa da se ženemo za vsakodnevnimi, predvsem materialnimi stvarmi, ki bodo, kot pravi Sv.Pismo, vse enkrat gorele.

Sv.Pismo je, kar se tega tiče, zelo jasno:

Fil 4,8-9 8 Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih. 9 Kar ste se od mene naučili, prejeli, slišali in videli, to delajte. In Bog miru bo z vami.

Sv.Pismo v 3 vrstici pisma Kološanom pravi, da smo umrli (se pravi naš stari človek je umrl s Kristusom). In to pomeni, da bi morali imeti do tega sveta ravno toliko poželenja, kot mrtva oseba. Se pravi ne ravno veliko. Kajti Kristjanov pravi dom je tam, kjer živi Kristus. V evangeliju po Janezu nam sam Jezus obljublja:

Jn 14,2-3 2 V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? 3 Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.

In ta resnica, nam daje novo perspektivo na naša življenja tukaj na zemlji. Misliti na to, kar je zgoraj pomeni torej, da bi na življenje gledali iz Božje perspektive in delali ter si prizadevali za stvari, ki so Bogu povšeči. In to je edino in pravo zdravilo, ali protistrup, če hočete, za materializem in vse kar nam ta svet ponuja. Pravo perspektivo na materialne dobrine dobimo takrat, ko pogledamo nanje z Božje perspektive. Bolj ko bomo opazovali svet okoli nas na način, kot to počne Bog, bolj bomo lahko živeli v harmoniji z njim. Nikakor pa si ne smemo dovoliti, da bi postali preveč navezani na stvari, ki so samo začasne.

Tretja vrstica nam tudi pove, da smo skriti s Kristusom v Bogu. To pomeni skriti pred svetom in zaradi tega varni. Sv.Pismo jasno pravi, kdo je vladar tega sveta in pred njim smo na varnem. In to ni upanje samo za prihodnost, ampak dejstvo tudi za sedanjost. Daje nam tudi zagotovilo, da je naše odrešenje sigurno in da lahko živimo vsak dan, in to za Kristusa.

Beremo od 4 vrstice naprej……

Kol 3:4-7 4 Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi. 5 Zato omrtvite v sebi to, kar teži k zemlji: nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje in slo po čim večjem imetju, ki je toliko kot malikovanje. 6 Zaradi tega prihaja Božja jeza na sinove nepokorščine, 7 med katerimi ste bili nekoč tudi vi, ko ste tako živeli.

Kristus je naše življenje. In on nam daje moč in upanje za prihodnost. In to prihodnje upanje, je njegov ponovni prihod po svojo cerkev. Od pete vrstice dalje nam Pavel govori, kako naj ravnamo, da bi bili na ta dogodek pripravljeni.

Delo Kristusa v nas je, da nas »omrtvi« do vseh naštetih dejanj kot so nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje in slo po čim večjem imetju. Sprejemati moramo vsakodnevne odločitve, da bi odstranili iz naših življenj in iz naše okolice karkoli, kar spada v te kategorije in se pri tem zanašali na pomoč Sv.Duha. Zavedati se moramo, da se bo vsak grešnik znašel nekega dne pred Božjim prestolom.

Kol 3:8-10 8 Zdaj pa tudi vi odvrzite vse to: jezo, vzkipljivost, hudobnost, obrekovanje, nesramno govorjenje svojih ust. 9 Ne lažite drug drugemu, saj ste slekli starega človeka z njegovimi deli vred 10 in oblekli novega, ki se prenavlja za spoznanje, po podobi svojega Stvarnika.

Sv.Pismo nas kliče k temu, da se znebimo grešnih dejanj in nemoralnosti. Kajti šele takrat se lahko zavežemo k temu, kar nas uči Kristus. Pavel se je na tem mestu skliceval na obvezo, ki so jo verniki sklenili in jih rotil, da ostanejo zvesti v veri. Pavel jih je nagovarjal naj oblečejo novega človeka – kar pomeni nov način življenja. To je življenje, ki je dano od Kristusa in vodeno prek Sv.Duha. Ali si tudi ti v tvojem življenju sklenil zavezo s Kristusom? Ali ostajaš zvest tej zavezi?

Lagati se drug drugemu raztrga enotnost s tem, da uniči zaupanje. Laž prelomi razmerja / prijateljstva; lahko celo vodi do resnih konfliktov, tudi znotraj cerkve. Zato nikar ne širimo raznih govoric in čenč, ali govorimo stvari s katerimi bi očrnili druge, sami sebe pa hvalili. Zavežimo se k govorenju resnice, pa čeprav včasih ni prijetna.

Vsak kristjan se znajde v neprestanem izobraževalnem programu. Namreč več, ko vemo o Kristusu in njegovem delu, bolj smo mu lahko podobni. Ker pa je ta proces, kot smo že prej ugotovili, doživljenjski, se nikoli ne smemo nehati od Kristusa učiti in mu biti poslušni. Vse to pa terja od nas neprestan trening, nenehno ponavljanje, potrpežljivost in koncentracijo, da lahko hodimo po poti, ki nam jo je Bog začrtal.

11 Vrstica…..

Kol 3:11 Kjer je to, ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus.

Kristusova cerkev naj nikoli ne bi postavljala preprek pri ljudeh, kar se tiče nacionalnosti, različnih ras, izobrazbenih nivojev, socialnega položaja, spola ali moči. Kristus radikalno podre vse te ovire in sprejme prav vsako osebo, ki pride k njemu. In iz tega vidika nas naj nič ne zadržuje da bi govorili drugim o Kristusu ali da bi jih sprejeli v našo skupnost.

V pismu Efežanom beremo…..

Ef 2:13-15 13 Zdaj pa ste v Kristusu Jezusu vi (pogani), ki ste bili nekoč oddaljeni, postali po Kristusovi krvi bližnji. 14 Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo. 15 V svojem mesu je odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka.

12…13……vrstica

Kol 3:12-13 12 Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. 13 Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte.

Ključ do odpuščanja drugim, je zavedanje, koliko je Bog odpustil vam. Ali vam je težko odpustiti nekomu, ki vam je storil le malo hudega, medtem ko vam je Bog odpustil vse vaše grehe? Spoznanje o Božji neskončni ljubezni in odpuščanju vam lahko pomaga pri tem, da ponovno ljubite in odpuščate drug drugemu.

14 in 15 vrstica……

14 Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. 15 In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni.

Vse vrline, h katerim nas Pavel vzpodbuja so tesno povezane z ljubeznijo. In ko si oblečemo vse te vrline, je zadnje oblačilo prav ljubezen, ki je nad vsemi in je vez popolnosti. Če bi prakticirali katerokoli od vrlin brez ljubezni, bi vse vodilo pogubo.

Sv.Pismo je glede tega jasno…..

1 Kor 13,1-3 1 Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. 2 In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. 3 In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.

Pavel nam nadelje pravi, da naj spustimo Kristusa kot razsodnika v naše srce. Naša srca so namreč center vseh konfliktov, kajti tam se čustva in hrepenenja krešejo druga ob drugo – naši strahovi in naša upanja, zaupanja in nezaupanja, ljubosumnost in ljubezen. Kako naj se zoprstavimo vsem tem neprestanim konflikton in ob tem živimo tako, kot Bog od nas pričakuje? Nič lažjega. Pavel nam pravi da se moramo odločati po principu Božjega miru v našem srcu – katera odločitev, ki jo bomo sprejeli, bo v nas in naših dušah pustila mir je gotovo pravilnejša kot tista, ki bo pustila nemir.

V Fil 4,9 piše…..

9 Kar ste se od mene naučili, prejeli, slišali in videli, to delajte. In Bog miru bo z vami.

16….17 vrstica

Kol 3,16-17 16 Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. 17 In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.

Kljub temu, da so prvi kristjani imeli dostop samo do stare zaveze in so jo tudi uporabljali, niso pa še imeli nove, prav tako pa tudi nobene druge krščanske literature. Tako so se navadno zgodb in učenj Kristusa učili kar na pamet in so jih tako ustno predajali drug drugemu. Čudovito je, ko se nam po večletnem branju Sv.Pisma, Božje besede prav naselijo v nas, zato kar pogumno vsakodnevno prebirajmo Božjo besedo.

Delati vse, v imenu Gospoda Jezusa pomeni, poveličati Kristusa v vseh aspektih in aktivnostih naših življenj. Zavedati se moramo, da kot kristjani predstavljamo Kristusa in to v vsakem času – kamorkoli gremo in karkoli rečemo. Kakšen vtis dobijo ljudje o Kristusu, ko vas vidijo ali se z vami pogovarjajo?

Zaključek

Pavel nam v tem poglavju predlaga celotno strategijo, kako lahko živimo za Boga iz dneva v dan:

- Posnemajmo Kristusov sočutno, odpustljivo vedenje

- Naj bo ljubezen tista, ki vodi naša življenja

- Naj Božji mir kraljuje v naših srcih

- Vedno bodimo hvaležni Bogu

- Držimo se Božje besede in to v vsakem času

- Živimo tudi kot predstavniki Jezusa Kristusa tukaj na zemlji

Da povzamo še enkrat najpomembnejše:

Za nas naj bo mrtvo nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje in slo po čim večjem imetju.

Ko govorimo z drugimi ljudmi pazimo na jezo, vzkipljivost, hudobnost, obrekovanje, nesramno govorjenje.

Pokažimo pa drugim usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost.

Novo rojstvo ali spreobrnjenje

Uvod/definicija::

Spreobrnjenje in preroditev človeka sta neločljiva pojma. Spreobrnjenje pomeni obrat od greha h Kristusu, medtem ko preroditev pomeni stvarjenje nove osebe po Sv. Duhu.

Spreobrnjenje ali novo rojstvo je neke vrste instrument, ki nas popelje v Božjo družino, v kraljestvo Jezusa Kristusa. Edina pot, kako postati kristjan, je novo rojstvo, rojstvo z močjo Sv. Duha. Novo rojstvo pomeni odprto pot k zveličanju in posledično v nebesa.

Tako kot fizično prvo rojstvo je to dogodek, ne proces, čeprav od prvega prepričanja o grehu do spreobrnjenja lahko traja več dni, tednov, mesecev ali let. Tako se novo rojstvo zgodo v trenutku, ko posameznik preide iz teme v svetlobo (luč). Ta oseba dobi nov rojstni dan in začne novo življenje.

Potreba po spreobrnjenju:

Kdo mora biti ponovno rojen? (samo dobri – kot primer Nikodem / samo slabi – primer preganjalca Pavla).

Biblija jasno pravi da morajo bit vsi, pa naj si bodo dobri po srcu ali slabi, ponovno rojeni. Beseda našega odrešenika je jasna:

Jn 3,3

Jezus je odgovoril in mu rekel: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.«

Jn 3,7

Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj.

Pri tem pravilu ni nobenih izjem (razen našega odrešenika): ne spol, leta starosti, pozicija ali stanje v družbi nikogar ne izvzame od nujnosti spreobrnjenja. Za novo rojstvo Biblija jasno pravi da ni nobenega nadomestka. Kdo namreč ne bo na novo rojen, bo izgubljen.

Gal 6,15

Kajti niti obreza nič ne velja niti neobreza, ampak nova stvaritev.

Jer 13,23

Ali more Etiopec spremeniti svojo polt,

panter svoje maroge?

Pa bi vi zmogli delati dobro,

vi, ki ste se navadili hudega! (Nemogoče, brez novega rojstva!)

Jer 17,9

Srce je zvijačnejše od vsega

in zahrbtno;

kdo ga more doumeti? (Samo Bog nam lahko da novo, čisto srce => novo rojstvo.)

Splošna človeška grešna narava potrebuje spremembo, novo rojstvo za zveličanje. Božja svetost namreč zahteva, da se človek rodi ponovno.

Heb 12,14

Prizadevajte si za mir z vsemi in za posvečenost. Brez nje nihče ne bo videl Gospoda.

Posvečenost je naravnemu človeku tuja; tudi ta je dosegljiva samo skozi novo rojstvo.

Lastnosti novega rojstva:

1. To ni krst. Krst je je obred, kjer javno priznamo, da smo Kristjani in da smo umrli s Kristusom, bili pokopani, vstali in zdaj z njim skupaj živimo, vsak dan.

2. Spreobrnjenje je duhovno oživetje (navdihnjenje), novo rojstvo, novo stvarjenje. Ne moramo enostavno spremeniti stare narave, jo reformirati ali osvežiti, temveč potrebujemo novo rojstvo.

2.Kor 5,17

Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.

Ef 2,1

Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov…

Sprememba od smrti k življenju ni preobrazba temveč duhovno prebujenje. Prvič smo bili rojeni telesno, drugič duhovno.

Delujoče sile pri novem rojstvu:

1. Božja beseda:

Jak 1,18

Po svoji volji nas je rodil z besedo resnice, da bi bili nekakšna prvina njegovih stvaritev.

1 Pt 1,22-23

Ker ste v poslušnosti resnici očistili svoje duše za iskreno bratoljubje, se goreče in iz čistega srca ljubite med seboj, 23 ker niste bili prerojeni iz propadljivega, temveč iz nepropadljivega semena, po Božji besedi, ki je živa in večna.

Gal 3,2

Rad bi izvedel od vas samo tole: ste prejeli Duha zaradi del postave ali zaradi vere v to, kar ste slišali?

 

2. Sveti Duh:

Jn 3,5

Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo.

Jn 3,6

Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh.

Jn 3,8

Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.«

Poslanstvo Sv. Duha je, da najprej prepriča človeka o grehu in da je on sam grešnik; po tem ga spreobrne – dejansko ga pripelje v Božje kraljestvo.

Način spreobrnjenja:

1. Božji stran:

Jn 1,13

… in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.

Rojeni / ustvarjeni smo bili namreč po Božji volji (Jak 1,18). Spreobrnjenje je torej Božje delo, ne reformacija človeka samega.

2. Človeška stran:

Jn 1,12

Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime …

Vloga človeka je da zveruje in sprejme Jezusa Kristusa kot svojega osebnega Odrešenika.

1 Kor 4,15

Čeprav bi namreč imeli deset tisoč vzgojiteljev v Kristusu, vendar nimate mnogo očetov. V Kristusu Jezusu sem vas namreč po evangeliju rodil jaz.

Evangelij je Božja moč (Rim 1,16), ki je zmožen spreminjati človeška življenja. Na novo rojeni verjamejo in sprejmejo Božji evangelij, Božjo besedo.

1 Pt 1,25

Gospodova beseda pa ostane na veke.

To je beseda, ki vam je bila oznanjena kot veselo oznanilo.

Pričanje o spreobrnjenju:

Človek, ki je na novo rojen živi pravično življenje.

1 Jn 2,29

Če veste, da je pravičen, spoznavate, da je tudi vsak, ki ravna pravično, rojen iz njega.

Novorojeni človek ne živi grešnega življenja.

1 Jn 3,9

Kdor je rojen iz Boga, ne ravna grešno, saj v njem ostaja njegovo seme. Ne more grešiti, ker je rojen iz Boga.

Novorojeni človek bo izpolnil zapoved o ljubezni.

Lk 10,27

Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.«

1 Jn 4,7

Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna.

Novorojeni človek živi premagano življenje.

1 Jn 5,4

…kajti vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera.

Novorojeni človek verjame da je Jezus Mesija - Kristus.

1 Jn 5,1

Kdor veruje, da je Jezus res Mesija, je rojen iz Boga; in vsak, kdor ljubi tistega, ki rodi, ljubi tudi tistega, ki je od njega rojen.

Rezultat spreobrnjenja:

Srce je spremenjeno; greh je osovražen; Kristus je ljubljen; življenje je spremenjeno. Nova in sveta poželenja se poganjajo kvišku kot izvir žive vode.

Jn 4,14

Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.«

Jn 7,38

Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode.«

Postava ali vera?

Pismo Galačanom 3 poglavje

 

Pavel je ustanovil cerkve v Galatiji na podlagi vere v Jezusa Kristusa. V tistem času so bili tam tudi ljudje, ki so hoteli Galačane pojuditi. Trdili so, da jim Pavel ni povedal celotne resnice. Govorili so, da se je potrebno poleg vere držati tudi božjih zapovedi, da si odrešen. Dandanes, če se pogovarjate s kako osebo o njihovem upanju na večno življenje in je njihov odziv – moje vera temelji na Jezusu Kristusu, potem je to dober odgovor. A če se pogovarjate s kom, ki karkoli doda temu, lahko zaidete v težave. Po milosti smo namreč odrešeni prek vere in to ni iz nas, ampak Božji dar, tako da se nihče s tem ne bi hvalil. Tako je torej veliko Galačanov bilo zavedenih od teh lažnih učiteljev.

 

In tako kot se je Pavel ukvarjal z napačnim ravnanjem Petra v 2 poglavju, nadaljuje v tretjem poglavju z Galačani.

Pavel jim pravi Gal 3,1-3 O nespametni Galačani, le kdo vas je uročil, ko je bil prav vašim očetom prikazan Jezus Kristus in sicer križani? Rad bi izvedel od vas samo tole: ste prejeli Duha zaradi del postave ali zaradi vere v to, kar ste slišali? Tako nespametni ste? Začeli ste z Duhom, zdaj pa končujete z mesom?

Tudi danes obstajajo skupine ljudi, ki trdijo, da je dar Sv. Duha nekaka nagrada za t.i. „sveto“ življenje. Ampak takoj, ko v enem stavku izrečemo tako dar kot nagrada, se naenkrat nahajamo na dveh popolnoma različnih bregovih. Torej na eni strani gre za brezpogojni milostni dar, medtem ko na drugi gre za nekaj, kar je zasluženo - nagrada za zvestobo, svetost itd. Ampak Sv. Pismo jasno govori, da je Sv. Duh v navezavi z nami omenjen kot dar Boga. In tako kot vsak Božji dar, je tudi tega potrebno sprejeti po veri. Tega daru si nikakor ne moramo pridobiti z deli, kajti od trenutka, ko si bi ta dar zaslužili, to ne bi bil več dar. Zato jih Pavel sprašuje in v navezavi z nami danes tudi vse nas; ali smo deležni daru Sv. Duha po delih postave, držanju določenih obredov, ali pa ta dar preprosto sprejemamo po veri?

Dejstvo je torej, da je Sv. Duh dar Boga in prejmemo ga izključno po veri. Na noben način si ga ne moremo zaslužiti. Ni nikakršna nagrada za zvestobo ali stopnjo svetosti v naših življenjih. Resnica je, da je Sv. Duh tisti, ki nas dela svete.

 

Dela postave so tista dela, ki so se nanašala na zapovedi stare zaveze. Izpolnjevanje le-teh so zahtevali ti Judje v Galatiji, ki so želeli pogane pojuditi. Namigovati na to, da bi morali pogani izpolnjevati zapovedi, je absurdno. Pogani namreč že pred spoznanjem Kristusa niso bili pod postavo in Pavel to tudi od njih nikoli ni zahteval. Galačani so bili namreč odrešeni izključno po veri preko evangelija, ki jim je bil oznanjen. In ker so začeli po veri, z Duhom, se postavlja vprašanje, zakaj so odpadli od tega nauka. Zakaj so bili tako nespametni in po tem, ko so po veri zaupali delu Kristusa za odrešenje, nadaljevali pa v upanju, da bodo sami končali ta proces? Pavlov odgovor na to je jasen.

Fil 1,6 Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa.

Kol 2,6-7 Kakor ste torej sprejeli Gospoda Kristusa, v njem živite, ukoreninjeni in sezidani v njem ter utrjeni v veri, kakor ste bili v njej poučeni, polni zahvaljevanja.

 

Gal 4 Ste toliko pretrpeli zaman? Ko bi vsaj bilo zaman!

Galačani so trpeli pod preganjanjem teh Judov in tudi sveta, ker so oznanjali, da je Jezus Kristus njihov Gospod in da je on obljubljeni Mesija. Svoja življenja so predali služenju Kristusu. To pa je za sabo prineslo tudi preganjanje iz Rima, kajti Rimljani so imeli kristjane, ki so imeli svojega Gospoda seveda v Jezusu, za izdajalce, kajti v Rimu je bil samo en vladar - “gospod“ – Cezar.

 

Gal 5 Mar ta, ki vam daje Duha in dela med vami čudeže, to dela zaradi del postave ali vere v to, kar ste slišali?

Ta vrstica nas uči kar nekaj resnic, ki jih ne smemo spregledati. Najprej Pavel spominja Galačane na velikodušnost Boga v njihovih življenjih. Beseda „daje“ ne pove dovolj o vsem bogastvu, ki nam ga Bog daje. V tej besedi namreč tiči napaka vseh, ki so zagovorniki legalizma, ki je bil tako jasen tudi pri teh, ki so hoteli pojuditi Galačane. Stremeli so k pogledu na Boga, kot da je neradodaren in obsojevalen in da Bog ne deli blagoslovov ter da ga je treba za blagoslove podkupiti z dobrimi deli. Milost in radodarnost gresta skupaj tako kot strogost in legalizem. Kot drugo pa jih Pavel spominja na veličastnost Božje moči, ki jo neprenehoma daje po milosti v življenja ljudi.

 

6 Tako je bilo z Abrahamom, ki je verjel Bogu in mu je to bilo šteto v pravičnost.

Na tem mestu Pavel preide k prikazu, da je že Abrahamu (za Jude velja kot oče vere), ki je veroval, Bog to dejstvo štel v pravičnost. S tem se vrača v 1.Mz knjigo 15,6. In kaj je pravzaprav Abraham veroval? Veroval je, da bo Bog poslal Mesijo skozi njegovo potomstvo. In samo ta vera mu je bila šteta v pravičnost. In prav tako velja za nas danes. Verjeti v Mesijo, Jezusa Kristusa kot Boga in našega odrešenika, je tudi nam šteto v pravičnost. In zato se lahko danes tako vsi mi postavimo pred Boga in Bog nam bo našo vero v Jezusa Kristusa štel v pravičnost. To je popolno opravičenje! Ne jaz in ne ti ga ne moremo izboljšati! Je dokončno! In tudi vi ste dovršeni v Njem!

 

7 Spoznajte vendar, da so Abrahamovi sinovi tisti, ki verujejo.

Torej Abraham je postal oče. A ne oče v mesenem razmišljanju, temveč, kot Sv.Pismo pravi v Rim 9,6 da Izraelci niso vsi , ki so se rodili iz Izraela in vsi niso Judje, ki to pravijo da so. Abraham je torej postal oče tistih, ki bodo verjeli Bogu in zaupali v Boga in Božjo Besedo. In to se jim bo po veri štelo v pravičnost. Iz tega sledi, da smo tudi mi Abrahamovi otroci.

 

8 Pismo je predvidelo, da Bog opravičuje narode po veri, zato je napovedalo Abrahamu veselo novico: V tebi bodo blagoslovljeni vsi narodi! 9 Potemtakem so z verujočim Abrahamom vred blagoslovljeni tudi tisti, ki verujejo.

V osmi vrstici, katere zadnji del je citiran iz 1 Mz. 12,3, dobimo potrditev, da so resnično vsi narodi sveta blagoslovljeni. Bog je namreč že vnaprej vedel, da bo Abraham postal oče tistih, ki verujejo, da bo Bog opravičil tako pogane, kot jude. In to je dejstvo, ki so ga tisti Judje, ki so želeli Galačane pojuditi, prezrli. In tudi dandanes se ima marsikatera sekta za edino odrešilno na tem svetu, a na podlagi Sv. Pisma vidimo, da ima to možnost vsak.

 

10 Vse tiste, ki se naslanjajo na dela postave, pa zadene prekletstvo. Kajti pisano je: Preklet je vsak, ki ne vztraja pri tem, kar je zapisano v knjigi postave, da bi to izpolnjeval.

Nekatere skupine jemljejo takšne vrstice iz Sv. Pisma iz konteksta in iz njih napravijo celotno teologijo. Vsi se verjetno strinjate z mano, da je treba Sv. Pismo preučevati v kontekstu. In kaj pravi kontekst? Pavel citira del vrstice iz 5.Mz 27,26. Sama vrstica nam pove, da če se držiš zapovedi z namenom, da bi se z njimi opravičil pred Bogom, te to postavlja pod prekletstvo. Zato ker je beseda napisana, je preklet vsak, ki ne izpolnjuje vse zapovedi ki so zapisane v knjigi postave in to popolnoma. Kajti če bi se prekršili samo enkrat, in to katerokoli izmed zapovedi, bi postali neopravičeni. Tudi v Jakobovem pismu 2,10 jasno piše Kdor se namreč drži vse postave, krši pa eno zapoved, je kriv za kršitev vseh.

11 Da se nihče ne more opravičiti pred Bogom s postavo, je razvidno iz dejstva, da bo pravični živel iz vere.

Poskusi opravičenja pred Bogom z našim lastnim trudom ne delujejo. Dobri nameni s stavki kot so : „Naslednjič bom storil bolje!“ ali „Tega nikdar ne bom več storil!“, se navadno končajo brez uspeha. Pavel tukaj kaže na Habakukovo izjavo (Heb 2,4), da z zaupanjem v Boga, se pravi z vero, da bo Bog tisti, ki bo poskrbel za naše grehe, lahko prelomimo ta cikel propadanja.

Gre torej za veliko deklaracijo Boga: „Pravični bo živel iz vere!“ To je tudi stavek, ki je osvobodil Martina Luthra, ko je preučeval pismo Galačanom. Sam se je namreč kot menih trudil trpinčiti svoja mesena poželenja. Ko je prišel ravno do tega dela, ki ga proučujemo, je preizkušal vsa dela, ki mu jih je nalagala Katoliška cerkev, v luči teksta iz Galačanov. Ugotovil je, da so vsa dela temeljila izključno na tem, kako jih dovršiti v mesu in ne po Duhu. In to dejstvo, da bo pravični živel iz vere, ga je osvobodilo!

 

12 Postava pa ni iz vere, ampak: Kdor to izpolnjuje, bo živel od tega.

Postava zahteva vaša dela, vaše udejstvovanje in to, iz katerekoli perspektive gledano, ni vera! Kajti postava narekuje, da kdor jo bo izpolnjeval, bo živel od tega. Hvala Bogu da naslednji verz pravi:

 

13 Kristus pa nas je odkupil od prekletstva postave tako, da je za nas postal prekletstvo. Pisano je namreč: Preklet je vsak, kdor visi na lesu.

Tako je torej Jezus, ko je visel na križu, sprejel prekletstvo greha nase in to ze moje in tvoje grehe. Mi vsi smo bili namreč pod prekletstvom postave, a Jezus Kristus nas je odrešil tega prekletstva ker je nase prevzel greh. Umrl je namesto nas, na Golgotskem križu.

 

14 To se je zgodilo zato, da bi Abrahamov blagoslov prešel v Kristusu Jezusu k poganom …

Torej Abrahamov blagoslov je prišel preko Kristusa na nas, pogane. Tako nas torej preko Jezusa Bog prišteva med pravične. Smo torej v Kristusu in naša identiteta ne pripada več neki nacionalnosti ali narodnostni skupini, naša identiteta je v Jezusu Kristusu! V 2.Kor 5,17 beremo

Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.

 

14B … in da bi mi po veri prejeli obljubo duha.

Lahko se tudi sami vprašamo. Ali smo prejeli Duha v naših življenjih skozi dela postave, ali po veri? Odgovor imamo na dlani – ne po delih postave, temveč s tem, kar je Jezus storil za nas. In ob golobjem proučevanju Sv. Pisma vidimo, da Božja Beseda na vseh mestih izrazito poudarja delo Boga za naše odrešenje in ne naše delo za naše odrešenje. In naj vas v življenju lažni nauki ne zavedejo. Kakor pravi Pavel v Gal 1,9b če vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj bo preklet! In če slišite kak tak t.i. „evangelij“ ki pravi, da si morate odrešenje zaslužiti, toliko in toliko dela prispevati, ali karkoli v tem smislu, to ni evangelij, ki ga je Pavel pridigal. On je pridigal evangelij o milosti, da so nam preko vere v Jezusa Kristusa odpuščeni vsi naši grehi ki smo jih počeli, ki jih počnemo in ki jih bomo počeli.

 

15 Bratje, po človeško govorim: pravnomočne oporoke nihče ne bo razveljavljal ali kaj dodajal, čeprav je samo človeško delo.

Pavel na tem mestu uporabi človeško ilustracijo o obvezi ali oporoki, ki jo je napravil človek. Oporoka po smrti tistega, ki jo je napisal, stopi v veljavo. Ne moramo je več spremeniti. Potrjena je kot veljaven dokument in je pred sodiščem verodostojna.

 

16 No, obljube so bile izrečene Abrahamu in njegovemu potomcu. Ne pravi „potomcem“, kakor če bi šlo za mnoge, temveč kakor za enega: in tvojemu potomcu, ki je Kristus.

Abrahamu je bila dana obljuba, da bo preko njegovega potomca, blagoslovljeni vsi narodi. In ta potomec je Jezus Kristus. In tako Bog preko Kristusa blagoslavlja vse narode po svetu. Čudovita vrstica v Rim 5,18 pravi Kakor se je torej po prestopku enega človeka zgrnila obsodba na vse ljudi, tako tudi zaradi pravičnega dejanja enega prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje.

 

17 Pravim pa tole: če je Bog prej naredil veljavno oporoko, je postava, ki je nastala šele štiristo trideset let pozneje, ne more razveljaviti tako, da bi bila neučinkovita.

Z drugimi besedami povedano, Bog se ne spreminja. Božje obljube so še vedno za tiste, ki verujejo v Mesijo. Preko Jezusa smo namreč blagoslovljeni. In zapovedi tega v nobenem pogledu ne spremenijo. Nikjer v Sv. Pismu ne beremo, da zapovedi anulirajo to obljubo. Blagoslovi prihajajo skozi našo vero in zaupanje v Jezusa Kristusa in nikakor ne preko naših del.

18 Kajti če dediščina izvira iz postave, ni več iz obljube; Bog pa je Abrahamu izkazal milost iz obljube. 19 Čemu torej postava?

Postava ima dve funkciji. Na pozitivni strani razodeva naravo in voljo Boga ter kaže ljudem, kako naj bi živeli. Na negativni strani pa kaže na človeške grehe in ljudem pokaže, kako je iz lastne moči nemogoče ugajati Bogu s tem, da bi se v celoti držali postave. Božja obljuba Abrahamu se ukvarja z vero, medtem ko se postava koncentrira na dela. Zaveza z Abrahamom pokaže, da je edina in prava pot do odrešenja. Vera nikakor ne razveljavlja postave; a vedno bolj, ko spoznavamo Boga, bolj vidimo, kako grešni smo. In to nas vodi v popolno odvisnost v našo vero v Jezusa Kristusa za naše odrešenje.

 

19b Dodana je bila zaradi prestopkov, dokler ne bi prišel potomec, kateremu je bila dana obljuba, razglašena pa je bila po angelih, s pomočjo posrednika. 20 Ne obstaja posrednik enega, Bog pa je eden.

Na tem mestu vidimo dve strani, ki potrebujeta posrednika, ki bi spravil obe strani skupaj. Bog je na eni strani. Mi pa smo na drugi strani. In namen je naše opravičenje pred Bogom. Posrednik namreč ne posreduje samo na eni strani, kajti potrebna sta vsaj dva, da lahko pride do mediacije oz. posredovanja. In ta posrednik je Jezus Kristus. 1 Tim 2,5 Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi sredink med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus… In kam v vsem tem spada postava? Dodana je bila je bila zaradi prestopkov in sicer dokler ne pride Jezus Kristus, kateremu je bila dana obljuba. Sv. Pismo jasno pravi, da ima torej postava svoj začetek – 430 let po Abrahamu in svoj konec v Jezusu Kristusu.

 

21 Je torej postava zoper Božje obljube? Nikakor ne! Kajti opravičenje bi dejansko izviralo iz postave, ko bi bila dana postava, ki bi mogla dati življenje.

Če bi Bog lahko napisal taka pravila in zapovedi, da bi po njih lahko bili upravičeni, potem ne bi bilo nobene potrebe, da bi Kristus umrl. Pravičnost bi potem takem izvirala iz postave.

 

22 Tako pa je Pismo vse zaklenilo pod greh, da bi tisti, ki verujejo, dobili obljubo iz vere v Jezusa Kristusa.

Še enkrat vidimo, da je bila postava dana samo zato, da bi uvideli kako grešni v resnici smo in da bi spoznali, kako obupno potrebujemo Jezusa Kristusa.

23 Toda predno je nastopila vera, nas je postava držala zaprte pod ključem, v pričakovanju vere, ki naj bi bila razodeta. 24 To se pravi, da je postava za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere.

Predno nas je Kristus odrešil, smo bili sužnji greha. In Bog se je tega dobro zavedal. Zato nam milostno ponuja odrešenje in izhod iz sužnosti – vero v Jezusa Kristusa.

Postavo Pavel na tem mestu primerja z vzgojiteljico. Bog jo uporabi, da bi nas pripeljala do Kristusa. Celoten namen postave, kot smo že ugotovili je, da spoznamo, kako brezupno potrebujemo odrešenika.

25 Ko pa je nastopila vera, nismo več pod vzgojiteljico.

Čudovito je, kako Sv. Pismo razlaga samo sebe. Postava katero so Judje, ki so hoteli pojuditi Galačane, poviševali, Pavel pravi, da je odpravljena. Opravila je svojo funkcijo do Kristusovega prihoda. Tako je izpolnjevanje postave, katera je bila zapovedana v SZ, neobvezujoča za vernike NZ. V celotnem poglavju namreč vidimo podarjeno misel, katero Pavel imenuje celo nespametnost, vračati se k starozaveznemu izpolnjevanju zapovedi! Postava je še vedno dobra, če jo uporabite skozi prizmo Kristusa. Mnogo ljudi namreč napačno verjame in razmišlja, da so upravičeni pred Bogom ker dosledno upoštevajo 10 zapovedi. Srečujejo se s podobnimi težavami kot Farizeji v Jezusovem času. Se še spomnite prilike o farizeju in cestninarju iz Lk 18,11 Farizej se je postavil in pri sebi molil takole: Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kot ta cestninar. 12 Postim se dvakrat na teden in desetino dojem od vsega, kar dobim. 13 Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: „Bog bodi milostljiv meni grešniku!“

Iz prilike nam je znano, kdo izmed njiju je šel domov opravičen.

26 Vi vsi ste namreč po veri v Kristusa Jezusa Božji sinovi. 27 kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. 28 Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.

A ni to čudovito. Vse stvari, ki si jih je človek postavil kot bariere, da bi nas ločevale, Kristus radikalno podre! Ni pomembno kdo ste ne od kod prihajate. Vsak izmed nas je namreč osebno pomemben Jezusu Kristusu. Tudi tisto pleme v Afriki, za katerega še nihče ni slišal pa vse do nas tukaj. Vsi ljudje so v očeh Jezusa Kristusa pomembni. Pavel prav tako poudarja, da pri Kristusu, ni med spolnih razlik. Kristus je namreč podrl vse ovire, ki bi na kakršenkoli način delila ljudi na pripadnostne skupine.

 

29 Če pa ste Kristusovi, ste potemtakem Abrahamovi potomci, po obljubi pa dediči.

In to je ta obljuba, ki je bila dana Abrahamovemu potomstvu. Če zaupamo v Jezusa kot našega odrešenika in Gospoda, potem smo deležni te obljube. Smo dediči obljube in to ne iz poslušnosti postave, ampak zaradi vere v Kristusa. Dragi moji: smo Božji sinovi in če smo sinovi, smo tudi dediči, dediči od Boga in skupni dediči z Jezusom Kristusom, kajti ker zaupamo v Kristusa smo deležni tudi vseh obljub preko Kristusa. Smo v čudovitem položaju zaradi tega, kar je Jezus storil za nas. To je njegovo delo in ne naše delo zanj. To je Božje delo za nas, da nas je popeljal nazaj v veličastno občestvo z Bogom in to po obljubi, ne po delih postave.