Pismo Galačanom 3 poglavje
Pavel je ustanovil cerkve v Galatiji na podlagi vere v Jezusa Kristusa. V tistem času so bili tam tudi ljudje, ki so hoteli Galačane pojuditi. Trdili so, da jim Pavel ni povedal celotne resnice. Govorili so, da se je potrebno poleg vere držati tudi božjih zapovedi, da si odrešen. Dandanes, če se pogovarjate s kako osebo o njihovem upanju na večno življenje in je njihov odziv – moje vera temelji na Jezusu Kristusu, potem je to dober odgovor. A če se pogovarjate s kom, ki karkoli doda temu, lahko zaidete v težave. Po milosti smo namreč odrešeni prek vere in to ni iz nas, ampak Božji dar, tako da se nihče s tem ne bi hvalil. Tako je torej veliko Galačanov bilo zavedenih od teh lažnih učiteljev.
In tako kot se je Pavel ukvarjal z napačnim ravnanjem Petra v 2 poglavju, nadaljuje v tretjem poglavju z Galačani.
Pavel jim pravi Gal 3,1-3 O nespametni Galačani, le kdo vas je uročil, ko je bil prav vašim očetom prikazan Jezus Kristus in sicer križani? Rad bi izvedel od vas samo tole: ste prejeli Duha zaradi del postave ali zaradi vere v to, kar ste slišali? Tako nespametni ste? Začeli ste z Duhom, zdaj pa končujete z mesom?
Tudi danes obstajajo skupine ljudi, ki trdijo, da je dar Sv. Duha nekaka nagrada za t.i. „sveto“ življenje. Ampak takoj, ko v enem stavku izrečemo tako dar kot nagrada, se naenkrat nahajamo na dveh popolnoma različnih bregovih. Torej na eni strani gre za brezpogojni milostni dar, medtem ko na drugi gre za nekaj, kar je zasluženo – nagrada za zvestobo, svetost itd. Ampak Sv. Pismo jasno govori, da je Sv. Duh v navezavi z nami omenjen kot dar Boga. In tako kot vsak Božji dar, je tudi tega potrebno sprejeti po veri. Tega daru si nikakor ne moramo pridobiti z deli, kajti od trenutka, ko si bi ta dar zaslužili, to ne bi bil več dar. Zato jih Pavel sprašuje in v navezavi z nami danes tudi vse nas; ali smo deležni daru Sv. Duha po delih postave, držanju določenih obredov, ali pa ta dar preprosto sprejemamo po veri?
Dejstvo je torej, da je Sv. Duh dar Boga in prejmemo ga izključno po veri. Na noben način si ga ne moremo zaslužiti. Ni nikakršna nagrada za zvestobo ali stopnjo svetosti v naših življenjih. Resnica je, da je Sv. Duh tisti, ki nas dela svete.
Dela postave so tista dela, ki so se nanašala na zapovedi stare zaveze. Izpolnjevanje le-teh so zahtevali ti Judje v Galatiji, ki so želeli pogane pojuditi. Namigovati na to, da bi morali pogani izpolnjevati zapovedi, je absurdno. Pogani namreč že pred spoznanjem Kristusa niso bili pod postavo in Pavel to tudi od njih nikoli ni zahteval. Galačani so bili namreč odrešeni izključno po veri preko evangelija, ki jim je bil oznanjen. In ker so začeli po veri, z Duhom, se postavlja vprašanje, zakaj so odpadli od tega nauka. Zakaj so bili tako nespametni in po tem, ko so po veri zaupali delu Kristusa za odrešenje, nadaljevali pa v upanju, da bodo sami končali ta proces? Pavlov odgovor na to je jasen.
Fil 1,6 Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa.
Kol 2,6-7 Kakor ste torej sprejeli Gospoda Kristusa, v njem živite, ukoreninjeni in sezidani v njem ter utrjeni v veri, kakor ste bili v njej poučeni, polni zahvaljevanja.
Gal 4 Ste toliko pretrpeli zaman? Ko bi vsaj bilo zaman!
Galačani so trpeli pod preganjanjem teh Judov in tudi sveta, ker so oznanjali, da je Jezus Kristus njihov Gospod in da je on obljubljeni Mesija. Svoja življenja so predali služenju Kristusu. To pa je za sabo prineslo tudi preganjanje iz Rima, kajti Rimljani so imeli kristjane, ki so imeli svojega Gospoda seveda v Jezusu, za izdajalce, kajti v Rimu je bil samo en vladar – “gospod“ – Cezar.
Gal 5 Mar ta, ki vam daje Duha in dela med vami čudeže, to dela zaradi del postave ali vere v to, kar ste slišali?
Ta vrstica nas uči kar nekaj resnic, ki jih ne smemo spregledati. Najprej Pavel spominja Galačane na velikodušnost Boga v njihovih življenjih. Beseda „daje“ ne pove dovolj o vsem bogastvu, ki nam ga Bog daje. V tej besedi namreč tiči napaka vseh, ki so zagovorniki legalizma, ki je bil tako jasen tudi pri teh, ki so hoteli pojuditi Galačane. Stremeli so k pogledu na Boga, kot da je neradodaren in obsojevalen in da Bog ne deli blagoslovov ter da ga je treba za blagoslove podkupiti z dobrimi deli. Milost in radodarnost gresta skupaj tako kot strogost in legalizem. Kot drugo pa jih Pavel spominja na veličastnost Božje moči, ki jo neprenehoma daje po milosti v življenja ljudi.
6 Tako je bilo z Abrahamom, ki je verjel Bogu in mu je to bilo šteto v pravičnost.
Na tem mestu Pavel preide k prikazu, da je že Abrahamu (za Jude velja kot oče vere), ki je veroval, Bog to dejstvo štel v pravičnost. S tem se vrača v 1.Mz knjigo 15,6. In kaj je pravzaprav Abraham veroval? Veroval je, da bo Bog poslal Mesijo skozi njegovo potomstvo. In samo ta vera mu je bila šteta v pravičnost. In prav tako velja za nas danes. Verjeti v Mesijo, Jezusa Kristusa kot Boga in našega odrešenika, je tudi nam šteto v pravičnost. In zato se lahko danes tako vsi mi postavimo pred Boga in Bog nam bo našo vero v Jezusa Kristusa štel v pravičnost. To je popolno opravičenje! Ne jaz in ne ti ga ne moremo izboljšati! Je dokončno! In tudi vi ste dovršeni v Njem!
7 Spoznajte vendar, da so Abrahamovi sinovi tisti, ki verujejo.
Torej Abraham je postal oče. A ne oče v mesenem razmišljanju, temveč, kot Sv.Pismo pravi v Rim 9,6 da Izraelci niso vsi , ki so se rodili iz Izraela in vsi niso Judje, ki to pravijo da so. Abraham je torej postal oče tistih, ki bodo verjeli Bogu in zaupali v Boga in Božjo Besedo. In to se jim bo po veri štelo v pravičnost. Iz tega sledi, da smo tudi mi Abrahamovi otroci.
8 Pismo je predvidelo, da Bog opravičuje narode po veri, zato je napovedalo Abrahamu veselo novico: V tebi bodo blagoslovljeni vsi narodi! 9 Potemtakem so z verujočim Abrahamom vred blagoslovljeni tudi tisti, ki verujejo.
V osmi vrstici, katere zadnji del je citiran iz 1 Mz. 12,3, dobimo potrditev, da so resnično vsi narodi sveta blagoslovljeni. Bog je namreč že vnaprej vedel, da bo Abraham postal oče tistih, ki verujejo, da bo Bog opravičil tako pogane, kot jude. In to je dejstvo, ki so ga tisti Judje, ki so želeli Galačane pojuditi, prezrli. In tudi dandanes se ima marsikatera sekta za edino odrešilno na tem svetu, a na podlagi Sv. Pisma vidimo, da ima to možnost vsak.
10 Vse tiste, ki se naslanjajo na dela postave, pa zadene prekletstvo. Kajti pisano je: Preklet je vsak, ki ne vztraja pri tem, kar je zapisano v knjigi postave, da bi to izpolnjeval.
Nekatere skupine jemljejo takšne vrstice iz Sv. Pisma iz konteksta in iz njih napravijo celotno teologijo. Vsi se verjetno strinjate z mano, da je treba Sv. Pismo preučevati v kontekstu. In kaj pravi kontekst? Pavel citira del vrstice iz 5.Mz 27,26. Sama vrstica nam pove, da če se držiš zapovedi z namenom, da bi se z njimi opravičil pred Bogom, te to postavlja pod prekletstvo. Zato ker je beseda napisana, je preklet vsak, ki ne izpolnjuje vse zapovedi ki so zapisane v knjigi postave in to popolnoma. Kajti če bi se prekršili samo enkrat, in to katerokoli izmed zapovedi, bi postali neopravičeni. Tudi v Jakobovem pismu 2,10 jasno piše Kdor se namreč drži vse postave, krši pa eno zapoved, je kriv za kršitev vseh.
11 Da se nihče ne more opravičiti pred Bogom s postavo, je razvidno iz dejstva, da bo pravični živel iz vere.
Poskusi opravičenja pred Bogom z našim lastnim trudom ne delujejo. Dobri nameni s stavki kot so : „Naslednjič bom storil bolje!“ ali „Tega nikdar ne bom več storil!“, se navadno končajo brez uspeha. Pavel tukaj kaže na Habakukovo izjavo (Heb 2,4), da z zaupanjem v Boga, se pravi z vero, da bo Bog tisti, ki bo poskrbel za naše grehe, lahko prelomimo ta cikel propadanja.
Gre torej za veliko deklaracijo Boga: „Pravični bo živel iz vere!“ To je tudi stavek, ki je osvobodil Martina Luthra, ko je preučeval pismo Galačanom. Sam se je namreč kot menih trudil trpinčiti svoja mesena poželenja. Ko je prišel ravno do tega dela, ki ga proučujemo, je preizkušal vsa dela, ki mu jih je nalagala Katoliška cerkev, v luči teksta iz Galačanov. Ugotovil je, da so vsa dela temeljila izključno na tem, kako jih dovršiti v mesu in ne po Duhu. In to dejstvo, da bo pravični živel iz vere, ga je osvobodilo!
12 Postava pa ni iz vere, ampak: Kdor to izpolnjuje, bo živel od tega.
Postava zahteva vaša dela, vaše udejstvovanje in to, iz katerekoli perspektive gledano, ni vera! Kajti postava narekuje, da kdor jo bo izpolnjeval, bo živel od tega. Hvala Bogu da naslednji verz pravi:
13 Kristus pa nas je odkupil od prekletstva postave tako, da je za nas postal prekletstvo. Pisano je namreč: Preklet je vsak, kdor visi na lesu.
Tako je torej Jezus, ko je visel na križu, sprejel prekletstvo greha nase in to ze moje in tvoje grehe. Mi vsi smo bili namreč pod prekletstvom postave, a Jezus Kristus nas je odrešil tega prekletstva ker je nase prevzel greh. Umrl je namesto nas, na Golgotskem križu.
14 To se je zgodilo zato, da bi Abrahamov blagoslov prešel v Kristusu Jezusu k poganom …
Torej Abrahamov blagoslov je prišel preko Kristusa na nas, pogane. Tako nas torej preko Jezusa Bog prišteva med pravične. Smo torej v Kristusu in naša identiteta ne pripada več neki nacionalnosti ali narodnostni skupini, naša identiteta je v Jezusu Kristusu! V 2.Kor 5,17 beremo
Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.
14B … in da bi mi po veri prejeli obljubo duha.
Lahko se tudi sami vprašamo. Ali smo prejeli Duha v naših življenjih skozi dela postave, ali po veri? Odgovor imamo na dlani – ne po delih postave, temveč s tem, kar je Jezus storil za nas. In ob golobjem proučevanju Sv. Pisma vidimo, da Božja Beseda na vseh mestih izrazito poudarja delo Boga za naše odrešenje in ne naše delo za naše odrešenje. In naj vas v življenju lažni nauki ne zavedejo. Kakor pravi Pavel v Gal 1,9b če vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj bo preklet! In če slišite kak tak t.i. „evangelij“ ki pravi, da si morate odrešenje zaslužiti, toliko in toliko dela prispevati, ali karkoli v tem smislu, to ni evangelij, ki ga je Pavel pridigal. On je pridigal evangelij o milosti, da so nam preko vere v Jezusa Kristusa odpuščeni vsi naši grehi ki smo jih počeli, ki jih počnemo in ki jih bomo počeli.
15 Bratje, po človeško govorim: pravnomočne oporoke nihče ne bo razveljavljal ali kaj dodajal, čeprav je samo človeško delo.
Pavel na tem mestu uporabi človeško ilustracijo o obvezi ali oporoki, ki jo je napravil človek. Oporoka po smrti tistega, ki jo je napisal, stopi v veljavo. Ne moramo je več spremeniti. Potrjena je kot veljaven dokument in je pred sodiščem verodostojna.
16 No, obljube so bile izrečene Abrahamu in njegovemu potomcu. Ne pravi „potomcem“, kakor če bi šlo za mnoge, temveč kakor za enega: in tvojemu potomcu, ki je Kristus.
Abrahamu je bila dana obljuba, da bo preko njegovega potomca, blagoslovljeni vsi narodi. In ta potomec je Jezus Kristus. In tako Bog preko Kristusa blagoslavlja vse narode po svetu. Čudovita vrstica v Rim 5,18 pravi Kakor se je torej po prestopku enega človeka zgrnila obsodba na vse ljudi, tako tudi zaradi pravičnega dejanja enega prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje.
17 Pravim pa tole: če je Bog prej naredil veljavno oporoko, je postava, ki je nastala šele štiristo trideset let pozneje, ne more razveljaviti tako, da bi bila neučinkovita.
Z drugimi besedami povedano, Bog se ne spreminja. Božje obljube so še vedno za tiste, ki verujejo v Mesijo. Preko Jezusa smo namreč blagoslovljeni. In zapovedi tega v nobenem pogledu ne spremenijo. Nikjer v Sv. Pismu ne beremo, da zapovedi anulirajo to obljubo. Blagoslovi prihajajo skozi našo vero in zaupanje v Jezusa Kristusa in nikakor ne preko naših del.
18 Kajti če dediščina izvira iz postave, ni več iz obljube; Bog pa je Abrahamu izkazal milost iz obljube. 19 Čemu torej postava?
Postava ima dve funkciji. Na pozitivni strani razodeva naravo in voljo Boga ter kaže ljudem, kako naj bi živeli. Na negativni strani pa kaže na človeške grehe in ljudem pokaže, kako je iz lastne moči nemogoče ugajati Bogu s tem, da bi se v celoti držali postave. Božja obljuba Abrahamu se ukvarja z vero, medtem ko se postava koncentrira na dela. Zaveza z Abrahamom pokaže, da je edina in prava pot do odrešenja. Vera nikakor ne razveljavlja postave; a vedno bolj, ko spoznavamo Boga, bolj vidimo, kako grešni smo. In to nas vodi v popolno odvisnost v našo vero v Jezusa Kristusa za naše odrešenje.
19b Dodana je bila zaradi prestopkov, dokler ne bi prišel potomec, kateremu je bila dana obljuba, razglašena pa je bila po angelih, s pomočjo posrednika. 20 Ne obstaja posrednik enega, Bog pa je eden.
Na tem mestu vidimo dve strani, ki potrebujeta posrednika, ki bi spravil obe strani skupaj. Bog je na eni strani. Mi pa smo na drugi strani. In namen je naše opravičenje pred Bogom. Posrednik namreč ne posreduje samo na eni strani, kajti potrebna sta vsaj dva, da lahko pride do mediacije oz. posredovanja. In ta posrednik je Jezus Kristus. 1 Tim 2,5 Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi sredink med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus… In kam v vsem tem spada postava? Dodana je bila je bila zaradi prestopkov in sicer dokler ne pride Jezus Kristus, kateremu je bila dana obljuba. Sv. Pismo jasno pravi, da ima torej postava svoj začetek – 430 let po Abrahamu in svoj konec v Jezusu Kristusu.
21 Je torej postava zoper Božje obljube? Nikakor ne! Kajti opravičenje bi dejansko izviralo iz postave, ko bi bila dana postava, ki bi mogla dati življenje.
Če bi Bog lahko napisal taka pravila in zapovedi, da bi po njih lahko bili upravičeni, potem ne bi bilo nobene potrebe, da bi Kristus umrl. Pravičnost bi potem takem izvirala iz postave.
22 Tako pa je Pismo vse zaklenilo pod greh, da bi tisti, ki verujejo, dobili obljubo iz vere v Jezusa Kristusa.
Še enkrat vidimo, da je bila postava dana samo zato, da bi uvideli kako grešni v resnici smo in da bi spoznali, kako obupno potrebujemo Jezusa Kristusa.
23 Toda predno je nastopila vera, nas je postava držala zaprte pod ključem, v pričakovanju vere, ki naj bi bila razodeta. 24 To se pravi, da je postava za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere.
Predno nas je Kristus odrešil, smo bili sužnji greha. In Bog se je tega dobro zavedal. Zato nam milostno ponuja odrešenje in izhod iz sužnosti – vero v Jezusa Kristusa.
Postavo Pavel na tem mestu primerja z vzgojiteljico. Bog jo uporabi, da bi nas pripeljala do Kristusa. Celoten namen postave, kot smo že ugotovili je, da spoznamo, kako brezupno potrebujemo odrešenika.
25 Ko pa je nastopila vera, nismo več pod vzgojiteljico.
Čudovito je, kako Sv. Pismo razlaga samo sebe. Postava katero so Judje, ki so hoteli pojuditi Galačane, poviševali, Pavel pravi, da je odpravljena. Opravila je svojo funkcijo do Kristusovega prihoda. Tako je izpolnjevanje postave, katera je bila zapovedana v SZ, neobvezujoča za vernike NZ. V celotnem poglavju namreč vidimo podarjeno misel, katero Pavel imenuje celo nespametnost, vračati se k starozaveznemu izpolnjevanju zapovedi! Postava je še vedno dobra, če jo uporabite skozi prizmo Kristusa. Mnogo ljudi namreč napačno verjame in razmišlja, da so upravičeni pred Bogom ker dosledno upoštevajo 10 zapovedi. Srečujejo se s podobnimi težavami kot Farizeji v Jezusovem času. Se še spomnite prilike o farizeju in cestninarju iz Lk 18,11 Farizej se je postavil in pri sebi molil takole: Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kot ta cestninar. 12 Postim se dvakrat na teden in desetino dojem od vsega, kar dobim. 13 Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: „Bog bodi milostljiv meni grešniku!“
Iz prilike nam je znano, kdo izmed njiju je šel domov opravičen.
26 Vi vsi ste namreč po veri v Kristusa Jezusa Božji sinovi. 27 kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. 28 Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.
A ni to čudovito. Vse stvari, ki si jih je človek postavil kot bariere, da bi nas ločevale, Kristus radikalno podre! Ni pomembno kdo ste ne od kod prihajate. Vsak izmed nas je namreč osebno pomemben Jezusu Kristusu. Tudi tisto pleme v Afriki, za katerega še nihče ni slišal pa vse do nas tukaj. Vsi ljudje so v očeh Jezusa Kristusa pomembni. Pavel prav tako poudarja, da pri Kristusu, ni med spolnih razlik. Kristus je namreč podrl vse ovire, ki bi na kakršenkoli način delila ljudi na pripadnostne skupine.
29 Če pa ste Kristusovi, ste potemtakem Abrahamovi potomci, po obljubi pa dediči.
In to je ta obljuba, ki je bila dana Abrahamovemu potomstvu. Če zaupamo v Jezusa kot našega odrešenika in Gospoda, potem smo deležni te obljube. Smo dediči obljube in to ne iz poslušnosti postave, ampak zaradi vere v Kristusa. Dragi moji: smo Božji sinovi in če smo sinovi, smo tudi dediči, dediči od Boga in skupni dediči z Jezusom Kristusom, kajti ker zaupamo v Kristusa smo deležni tudi vseh obljub preko Kristusa. Smo v čudovitem položaju zaradi tega, kar je Jezus storil za nas. To je njegovo delo in ne naše delo zanj. To je Božje delo za nas, da nas je popeljal nazaj v veličastno občestvo z Bogom in to po obljubi, ne po delih postave.
